Gorenjski
sejem
Pod previsom, na katerem stoji Kranj, mesto na skali, teče Sava, ki je bila v preteklosti še neukročena reka. Prav tu se je srečala s posegi človeka, zaradi potreb pretoka vode za grajski mlin so namreč ustvarili umetni Savski otok.
Ta je v 16. stoletju pripadal baronu Khislu in že takrat je na otoku stal znameniti mlin. Konec 19. stoletja je otok kupila napredna družina Majdič. Po prenovi je Majdičev mlin postal eden največjih v Avstriji, na otoku, Majdičevem Logu, pa je bil urejen lep park. Majdiči so ob Savi postavili tudi eno od prvih hidroelektrarn na Slovenskem in prav v mlinu so leta 1893 prižgali prvo luč v Kranju, hkrati pa so s tem močno pospešili razvoj industrije.
V Kranju se je, predvsem zaradi lege na sečišču trgovskih poti, že konec 15. stoletja, ko je cesar Friderik II. kranjskim meščanom podelil sejemske pravice, začela razvijati sejemska dejavnost. Leta 1933 je bila v Majdičevem mlinu organizirana 1. obrtna razstava, ki se je širila in dosegla vrhunec po 2. svetovni vojni z ustanovitvijo podjetja Gorenjski sejem.
Natanko 500 let kasneje je bil leta 1993 organiziran zadnji, 43. Gorenjski sejem na Savskem otoku in leta 2000 je mesto z najdaljšo sejemsko dejavnostjo v Sloveniji prekinilo s to tradicijo.
Arhitektura: Edvard Ravnikar
Leto nastanka: 1960 – 1982
Arhitektura: Savin Sever
Leto nastanka: 1970 – 1971
Jakopičev paviljon
Ljubljanski Jakopičev paviljon je bil prvo namensko zgrajeno umetniško razstavišče v Sloveniji, ki je vse do odprtja Moderne galerije leta 1948 služilo kot osrednji prostor za predstavljanje sodobne likovne umetnosti. Secesijsko stavbo je dal v parku Tivoli leta 1908, po načrtih arhitekta Maksa Fabianija, postaviti slikar Rihard Jakopič, in sicer »na lastne stroške in z lastnimi močmi«. Čeprav so paviljon leta 1962 porušili, je stavba ostala v zavesti prenekaterih Ljubljančanov, ustvarjalcev, poznavalcev in ljubiteljev umetnosti ter arhitekture, prizadevanja in idejne zasnove za nov Jakopičev paviljon z začetka šestdesetih let pa so danes po večini neznane.
Arhitektura: Maks Fabiani
Leto nastanka: 1908 – 1909
Arhitektura: Savin Sever
Leto nastanka: 1962–1963
Ob napovedani rušitvi razstavišča je akcijo za postavitev novega, imenovanega Dom likovne umetnosti 'Jakopičev paviljon', marca 1961 sprožilo Društvo slovenskih likovnih umetnikov. Sklenili so, da mora biti objekt zgrajen v sklopu že obstoječih umetniških institucij, kot so Moderna galerija, Narodna galerija in Mala galerija, v t. i. »žariščnici kulturnega centra mesta Ljubljane«. Ena od možnih lokacij je bil novi Trg revolucije (danes Trg republike), »kjer bi morala biti stavba po mnenju okrajnih urbanistov trinadstropna,« druga pa prostor za pravoslavno cerkvijo, nasproti danes porušenega Kluba poslancev, kjer naj bi bila nova stavba »zidana kot enonadstropnica«. Slednje je društvu, tako lokacijsko kot z vidika same zasnove stavbe, bolj ustrezalo. Še pred končnim izborom lokacije sta pod okriljem projektivnega biroja Slovenija projekt slikar Zoran Didek in gradbeni inženir Josip Didek, znan sicer kot projektant številnih industrijskih objektov, izdelala »linearno orientacijsko skico« nove stavbe, ki naj bi služila kot napotek za nadaljnje delo. Bistveno večji objekt od tivolskega je bil zamišljen kot enonadstropna zgradba s skeletno konstrukcijo in opečnimi zidovi, ki bi obdajali glavni stavbni volumen in stranski trakt, za osvetlitev razstavnih prostorov v nadstropju s severno razpršeno svetlobo pa je bila predvidena šedasta streha.
»Linearna orientacijska slika novega Doma likovne umetnosti 'Jakopičev paviljon'«, ki sta jo leta 1961 za DSLU izdelala slikar Zoran Didek in gradbeni inženir Josip Didek. Vir: Arhiv Republike Slovenije, SI AS, 1529 Kraigher Boris (1945–1967), DSLU, Društvo slovenskih likovnih umetnikov, elaborat Orientacijski program za izgradnjo doma likovne umetnosti 'Jakopičev paviljon'
Sejemski prostori so bili zaradi lažjega transporta zasnovani v pritličnem objektu, s prostori z velikimi razpetinami, ki so omogočale univerzalno uporabnost.
Zmagovalni natečajni elaborat za kompleks Trga revolucije, ki ga je izdelal arhitekt Edvard Ravnikar leta 1960 – prikaz predlaganih novih gradenj (rumeno) in obstoječe pozidave (vijolično). Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana
Domnevni Jakopičev paviljon na fotografijah makete zmagovalne natečajne rešitve za novi kompleks na Trgu revolucije, 1960, vir: original hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje
Toda septembra 1961 se je mestna oblast odločila za lokacijo v okviru načrtovanega kompleksa na Trgu revolucije. Prvi načrti za to novo upravno-politično središče republike s Spomenikom revolucije so nastajali ravno v času »stanja likvidacije Jakopičevega paviljona«, kot je društvo opisalo situacijo na začetku šestdesetih let. Idejna rešitev arhitekta Edvarda Ravnikarja, izbrana na natečaju maja 1960, je poleg dveh visokih stolpnic vključevala še druge stavbe različnega značaja, med njimi se v tekstualnem delu natečajnega elaborata omenja tudi Jakopičev paviljon. Najverjetneje gre za objekt ob Plečnikovi šolski stavbi, ki ga fotografije makete prikazujejo kot manjši stavbni volumen, ovit v fasadni plašč z le nekaj vertikalami odprtin ter krit z vzvalovano strešino.
Domnevni Jakopičev paviljon na fotografijah makete zmagovalne natečajne rešitve za novi kompleks na Trgu revolucije, 1960, vir: original hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje
Stavba Jakopičevega paviljona je bila vključena v načrte za kompleks Trga revolucije vse do leta 1962, pri čemer sta se pozicija in posledično tudi arhitekturna zasnova novega razstavišča spreminjali. Na prvih variantnih načrtih zazidave je namreč to prikazano kot samostojna, trietažna stavba na severni strani Šubičeve ulice, ki bi s severne strani konzolno segla nad ulico. Kasneje je objekt umeščen na južno stran Šubičeve ulice, zahodno od Plečnikove šolske stavbe. Nazadnje je idejo samostojnega objekta nadomestila zamisel razstavišča v prizidku k Plečnikovi šolski stavbi. Prizidava je bila naposled tudi izvedena, a v njej je bila urejena trgovina in nad njo šolski prostori.
Fotografije makete kompleksa Trga revolucije s prizidavo k Plečnikovi šolski stavbi. Vir: original hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje.
Načrtovanje novega sejmišča je leta 1968 prevzel takrat največji arhitekturni biro v državi, Slovenija projekt, z glavnim projektantom arhitektom Savinom Severjem.
Celotna zasnova ni bila nikoli dograjena, realizacija obstoječih objektov pa ne izvedena dosledno po načrtih.
Po prvotni ideji naj bi celoten kompleks sestavljale štiri sejemske hale, poleg zgrajene Hale C (5100 m2) še Hala A (2300 m2), Hala B (7200 m2) in Hala D (2300 m2). Osrednji simbolni element celega kompleksa naj bi bil (nezgrajeni) objekt, ki bi preko ceste povezoval oba dela sejmišča. Načrtovane so bile transportne povezave s cesto na zahodnem delu otoka, s posebnim poudarkom na reševanju problema povečanega prometa ob velikih sejemskih dogodkih. Zgradili naj bi še upravne prostore sejma, turistični servis, menjalnico, garažo in restavracijo s 1200 sedeži po vzoru objektov "ob evropskih avtocestah" in "zagotovljeno stalno zasedenostjo". * Obsežna zasnova je narekovala postopnost gradnje, vsaka faza naj bi "delovala v oblikovnem in funkcionalnem pogledu kot sklenjena celota". **
* Savin Sever, Gorenjski sejem Kranj, Tehnično poročilo za modifikacijo zazidave, 1970
** Savin Sever, Razstaviščna lopa Gorenjskega sejma v Kranju, Sinteza, št. 26–27, 1973, str. 81
Fasadni ovoj razstaviščnega objekta Gorenjskega sejma, Savin Sever, foto: Janez Kališnik, hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje
Maketa idejne zasnove Gorenjskega sejma, Savin Sever,
hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje
˝Tloris odraža celotno konstrukcijo, predvsem pa prostorski koncept, ki je moral biti premišljen. ˝
- Savin Sever in Bogo Zupančič, Slovenec se v mestu počuti kot tujec, 2001
Tudi še v sedemdesetih letih je nastalo več načrtov, ki vključujejo nov Jakopičev paviljon, ohranilo se je nekaj Ravnikarjevih skic in prezentacija novega razstavišča na drugi strani trga, ob vznožju zahodne stolpnice. Kakšen je kontekst teh iskanj in tudi v kakšnih okoliščinah je ideja postavitve novega Jakopičevega paviljona izzvenela, bo treba v prihodnosti še podrobneje opredeliti, gotovo tudi v navezavi na interese podjetja Iskra, ki je prevzelo zahodno od obeh stolpnic, in odprtje Likovnega razstavišča Riharda Jakopiča (danes Galerija Jakopič) leta 1979 v soseski Ferantov vrt.
Ravnikarjeva predstavitev v tehniki kolaža s prikazom nove zgradbe Jakopičevega paviljona na zahodnem delu Trga revolucije, signirana ER in datirana oktobra 1975. Vir: original hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje.
Edini zgrajeni objekt, Hala C, je bil torej le del predvidene ureditve in prav mestna lokacija s poudarjenim rekreacijskim značajem je narekovala zasnovo velesejma. Ohranili so zeleni pas ob robovih otoka, objekt je s kompaktnim volumnom ohranjal več zelenih površin, posebej so se izogibali odstranjevanju dreves.
Sejemski prostori so bili zaradi lažjega transporta zasnovani v pritličnem objektu, s prostori z velikimi razpetinami, ki so omogočale univerzalno uporabnost.
Hala C – edini zgrajeni objekt sejmišča po načrtih Savina Severja, foto: Janez Kališnik, hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje
Pogled na Halo C s severa, Savin Sever, foto: janez Kališnik, hrani
Muzej za arhitekturo in oblikovanje
˝Zunanji izraz je vedno rezultat konstrukcije. ˝
- Savin Sever, Intervju z avtorico besedila, 2001
Streha ni bila izvedena po načrtih in sam avtor je na tehničnem pregledu objekta novembra 1972 opozarjal prisotne, da manjkajo "svetlobne kupole, ki bi izboljšale pogoje dnevne osvetlitve v hali ter betonski pokrovi na strešnih nosilcih. Ker se streha objekta glede na lego pojavlja kot eksponirana fasada, je ta izvedba nujna, saj bo le tako lahko zagotovljen primeren izgled objekta". ***
*** Savin Sever, Tehnični pregled objekta Hala C Gorenjskega sejma, 1972
Po prenehanju sejemske dejavnosti v Kranju je bil objekt nevzdrževan in okolica neurejena. Zemljišče so lastniki prodali, razstavišče je bilo jeseni 2002 porušeno, na njegovem mestu pa je zrasel nov nakupovalni center. Kljub napakam ob realizaciji in nevzdrževanju je stavba predstavljala inovativno zasnovo sejemske hale z mnogostransko uporabnostjo.
Gorenjski sejem po načrtih Savina Severja, med izgradnjo. 70. leta., vir: Kranj na starih fotografijah
˝Inovacija je posledica miselnega procesa, v katerem so sicer pričujoča znanja in vedenja iz tuje izkušnje, oziroma celo morajo biti, vendar je v izpeljavi problema odločujoča lastna intuicija in osebno videnje ter specifična valorizacija vseh elementov, ki so sicer vgrajeni v ta problem. ˝
- Savin Sever, Hommage à Edvard Ravnikar, 1995, str. 342
Avtorica besedila: Tina Potočnik
Arhivski viri
Arhiv Republike Slovenije, SI AS, 1529 Kraigher Boris (1945–1967), DSLU, Društvo slovenskih likovnih umetnikov.
Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije, Zbirka filmov, SI AS… KOT SO NAVEDLI V POGODBI
Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173, IZITR – Investicijski zavod za izgradnjo Trga revolucije
Muzej za arhitekturo in oblikovanje, NAVESTI FOND, KAKOR GA JE NAVEDEL MAO V POGODBI (Zapuščina ER?)
Izbrana literatura
Petja Grafenauer, Nataša Ivanović, Urška Barut, Arhiv Društva slovenskih likovnih umetnikov v 50. in zgodnjih 60. letih 20. stoletja ter želja po trgu z umetninami. V: Umetnost med prakso in teorijo: teoretski pogledi na umetnostno realnost na pragu tretjega tisočletja, ur. Jožef Muhovič. Ljubljana: Založba Univerze, 2021, str. 127–136.
KONS-TR3: konstrukcija nove ere, ur. Tina Potočnik. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2023.
Janez Kos, Umetniški paviljon Riharda Jakopiča. V: Rihard Jakopič. To sem jaz, umetnik: življenje in delo, ur. Dragica Trobec Zadnik in drugi. Ljubljana: Narodna galerija, Mestni muzej, 1993, str. 87–98.
Razstave v Jakopičevem paviljonu med letoma 1919 in 1945, ur. Miha Valant, Beti Žerovc. Ljubljana: Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo, 2023.
Lara Slivnik, Umetnostni paviljoni, AR, 1, 2009, str. 63–69.
DODATNO GRADIVO
V Jakopičevem paviljonu so si obiskovalci lahko ogledali dela slovenskih kiparjev, slikarjev, fotografov, arhitektov in drugih ustvarjalcev. Razstavna dejavnost med letoma 1919 in 1945, v družbeno-političnem in kulturnem kontekstu ter v navezavi na širši jugoslovanski in mednarodni okvir, je bila nedavno predstavljena v obširni publikaciji Razstave v Jakopičevem paviljonu med letoma 1919 in 1945, ur. Miha Valant, Beti Žerovc, Ljubljana: Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo, 2023.