Ideje za novo razstaviščno stavbo v »stanju likvidacije Jakopičevega paviljona«
Ljubljanski Jakopičev paviljon je bil prvo namensko zgrajeno umetniško razstavišče v Sloveniji, ki je vse do odprtja Moderne galerije leta 1948 služilo kot osrednji prostor za predstavljanje sodobne likovne umetnosti. Secesijsko stavbo, umeščeno na začetek Lattermanovega drevoreda v parku Tivoli in zasnovano s podobno idejo kot na primer stavbi Secession ali Zedlitzhalle na Dunaju, je dal leta 1908 postaviti vodilni slovenski impresionistični slikar Rihard Jakopič, in sicer »na lastne stroške in z lastnimi močmi«. Mestne oblasti namreč Jakopičevim pozivom k postavitvi umetnostnega razstavišča niso ugodile, so pa za namen gradnje naposled odstopile travnik ob železniški progi.
Skice in več načrtov za paviljon, ki ga je Jakopič soglasodajalcem predstavil kot »provizorno« poslopje, je brezplačno izdelal arhitekt Maks Fabiani. V pritličnem objektu s poudarjenim stebriščnim vhodom je bilo šest večinoma razstavnih prostorov različnih višin, kritih z razgibano streho in tremi kupolami, podprtimi z leseno konstrukcijo, ki so jo dopolnjevala opečna polnila.
Prvo razstavo je paviljon gostil leta 1909, toda že poldrugo desetletje po postavitvi ga je Jakopič zaradi finančnih težav prodal Mestni občini Ljubljana, vsaj od leta 1958 pa se je razpravljalo o njegovi odstranitvi. V začetku leta 1962 so ga zaradi premika trase železniške proge porušili. Stavba je ostala v zavesti prenekaterih Ljubljančanov, ustvarjalcev, poznavalcev in ljubiteljev umetnosti ter arhitekture, prizadevanja in idejne zasnove za nov Jakopičev paviljon, o katerih so razmišljali že na začetku šestdesetih let, pa so danes po večini neznani.
Prve zamisli o postavitvi novega Jakopičevega paviljona so bile povezane s stisko ustvarjalcev ob napovedani rušitvi zanje tako pomembnega razstavišča v Tivoliju, o čemer lahko prebiramo v arhivskem gradivu. V dopisu sekretariata Sveta za prosveto in kulturo LRS, datiranem oktobra 1961, je zabeleženo, kako velik pomen so pripisovali stavbi, ne prvenstveno kot arhitekturni stvaritvi, marveč kot grajenemu okviru programa, ki ga je omogočala. »Pred približno dvemi leti, ko so postali načrti za ureditev železniškega vozlišča v Ljubljani že bolj konkretni, so urbanisti poleg drugega napovedali tudi podrtje Jakopičevega paviljona. Izračunali so, da znaša vrednost materialov v že davno dotrajani, vlažni in trhli stavbici, ki jo rešujejo le še 'za oko' s prepleski in podobnim, približno 1 milijon din. To je seveda le račun za materiale, ki bodo uničeni, dočim funkcije, ki jo je paviljon vršil in ki bo s podrtjem prenehala, ni mogoče izraziti v številkah.« Akcijo za postavitev novega razstaviščnega objekta, t. i. Doma likovne umetnosti 'Jakopičev paviljon', je sprožilo Društvo slovenskih likovnih umetnikov (DSLU). Prizadevanja je društvo, ki tedaj ni imelo lastnega društvenega prostora, utemeljilo tudi z argumentom, da je razstavljanje umetniških del še posebej »kritično zato, ker mora Moderna galerija prav kmalu prenehati z neprestanim razstavljanjem in urediti že enkrat stalno zbirko največjih sodobnih likovnih umetnin našega naroda. Postati mora res galerija in ne razstavišče.« Poudarjali so, da je razstavljanje možno le še v Mali galeriji, razstavnemu salonu in pozneje dopolnilnem razstavnem prostoru Moderne galerije v stavbi Ljubljanske kreditne banke (danes zgradba Banke Slovenije) ob Slovenski cesti, kjer so priložnost dobili zlasti »naši in tuji prominenti«. Kot dodaten razlog so navajali tudi, da je bil Jakopičev paviljon namenjenem predvsem mladim, ki jih je javnost šele spoznavala, in poudarjali, da brez možnosti razstavljanja »(…) noben likovnik ne more imeti umetniškega svojstva. Sama diploma Akademija mu ga še ne daje.« DSLU, ki mu je tedaj predsedoval slikar in grafik ter eden vodilnih profesorjev na ljubljanski likovni akademiji, France Mihelič, je zato marca 1961 formiralo pripravljalni odbor za postavitev novega razstavišča, ki naj bi priskrbel gradbene zamisli ter se lotil iskanja lokacije. To nalogo je prevzela delovna skupina odbora, ki so jo tvorili štirje slikarji, in sicer Viktor Snoj, Zoran Didek, Ivan Seljak in Janez Pirnat, v odboru pa so bili še drugi umetniki, ki sodijo med največje slovenske ustvarjalce preteklega stoletja – poleg že omenjenega Miheliča še Božidar Jakac ter Boris Kalin in tudi umetnostna zgodovinarja in likovna kritika, tedanji direktor Moderne galerije Zoran Kržišnik ter Špelca Čopič.
Presojali so več lokacij v središču mesta, in sicer prostor med Župančičevo ulico in gostilno Figovec na križišču Slovenske in Gosposvetske ceste, mdr. »na podaljšku zapadne fronte Slavije proti Figovcu«, v območju novega Trga revolucije, današnjega Trga republike, ter v bližini pravoslavne cerkve. Odbor za postavitev novega razstavišča je možne lokacije za postavitev željene stavbe obravnaval tudi z vodji okrajnega in republiškega Zavoda za urbanizem, in sicer z ozirom na izgradnjo kulturnega centra Ljubljane. Sklenili so, da mora biti objekt zgrajen v sklopu že obstoječih umetniških institucij, kot so Moderna galerija, Narodna galerija in Mala galerija, v t. i. »žariščnici kulturnega centra mesta«. Naposled so izbrali dve možni lokaciji. Prva je bila na Trgu revolucije, »kjer bi morala biti stavba po mnenju okrajnih urbanistov trinadstropna.« Kot druga možna lokacija je bil opredeljen prostor za pravoslavno cerkvijo, ob Prešernovi cesti, nasproti danes porušenega Kluba poslancev. Tod naj bi bila nova stavba »zidana kot enonadstropnica«, kar je društvu, tako lokacijsko kot z vidika same zasnove stavbe, bolj ustrezalo.
Presojali so več lokacij v središču mesta, in sicer prostor med Župančičevo ulico in gostilno Figovec na križišču Slovenske in Gosposvetske ceste, mdr. »na podaljšku zapadne fronte Slavije proti Figovcu«, v območju novega Trga revolucije, današnjega Trga republike, ter v bližini pravoslavne cerkve. Odbor za postavitev novega razstavišča je možne lokacije za postavitev željene stavbe obravnaval tudi z vodji okrajnega in republiškega Zavoda za urbanizem, in sicer z ozirom na izgradnjo kulturnega centra Ljubljane. Sklenili so, da mora biti objekt zgrajen v sklopu že obstoječih umetniških institucij, kot so Moderna galerija, Narodna galerija in Mala galerija, v t. i. »žariščnici kulturnega centra mesta«. Naposled so izbrali dve možni lokaciji. Prva je bila na Trgu revolucije, »kjer bi morala biti stavba po mnenju okrajnih urbanistov trinadstropna.« Kot druga možna lokacija je bil opredeljen prostor za pravoslavno cerkvijo, ob Prešernovi cesti, nasproti danes porušenega Kluba poslancev. Tod naj bi bila nova stavba »zidana kot enonadstropnica«, kar je društvu, tako lokacijsko kot z vidika same zasnove stavbe, bolj ustrezalo.
Odbor je avgusta 1961 pripravil elaborat, t. i. »Orientacijski program za izgradnjo doma likovne umetnosti 'Jakopičev paviljon'«, okvirni program pa sta pod okriljem projektivnega biroja Slovenija projekt izdelala slikar Zoran Didek in gradbeni inženir Josip Didek, bolj znan kot projektant številnih industrijskih objektov. Ker lokacija tedaj še ni bila dokončno izbrana, je bila izdelana le »linearna orientacijska skica« nove stavbe, ki naj bi služila kot napotek za nadaljnje delo in za okvirni izračun investicijskih stroškov. Čeprav je Fabianijev paviljon premogel le 260 kvadratnih metrov, je DSLU na podlagi ocen potreb društva predlagalo novogradnjo s kar 1872 kvadratnih metrov površine. Objekt je bil zamišljen kot enonadstropna zgradba s skeletno zasnovo v osnovnem rastru 6 x 6 metrov in opečnimi obodnimi zidovi, ki bi obdajali glavni stavbni volumen in k njemu dodan stranski trakt. V pritličju so bili predvideni glavni vhod, centralna vstopna hala in klub, v nadstropju pa razstavni in v stranskem traktu pisarniški prostori. S šedasto streho naj bi razstavne prostore osvetljevali z razpršeno severno svetlobo, fasada pa naj bi bila »obložena s plemenitejšim materialom«.
Skica »linearne orientacijske slike novega Doma likovne umetnosti 'Jakopičev paviljon'«, ki sta jo leta 1961 za DSLU izdelala slikar Zoran Didek in gradbeni inženir Josip Didek, original hrani Arhiv Republike Slovenije, SI AS, 1529 Kraigher Boris (1945–1967), DSLU, Društvo slovenskih likovnih umetnikov, elaborat Orientacijski program za izgradnjo doma likovne umetnosti 'Jakopičev paviljon'
Toda septembra 1961 se je mestna oblast odločila za umestitev novega razstavišča na Trg revolucije, zahodno od šolske stavbe na Šubičevi ulici, zgrajene po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika. V času »stanja likvidacije Jakopičevega paviljona«, kot je situacija na začetku šestdesetih let poimenovana v zgoraj omenjenem elaboratu, so namreč nastajali prvi načrti za kompleks novega upravno-političnega središča republike, ki naj bi zrasel na zemljišču nasproti nedolgo pred tem zgrajene stavbe Ljudske skupščine (današnje stavbe parlamenta). Idejna rešitev za ta reprezentančni stavbni sestav, ki je bila izbrana na natečaju, zaključenem maja 1960, in pod katero se je podpisal arhitekt Edvard Ravnikar, tudi avtor Moderne galerije, je poleg dveh visokih stolpnic ob štirih trgih vključevala še druge stavbe različnega značaja. V tekstualnem delu natečajnega elaborata se med njimi eksplicitno omenja tudi Jakopičev paviljon, na prikazih pa sam objekt ni označen. Je pa možno na podlagi načrtov, ki so nastali v naslednjih letih, sklepati, da je bil to najverjetneje manjši objekt ob Plečnikovi šolski stavbi, katerega stavbni volumen se razvije nad pravokotnim tlorisom. Iz fotografij makete razberemo tudi osnovno idejo zasnove stavbe – zamišljen je bil kompaktni stavbni volumen, ki lebdi nad pritličjem in je ovit v fasadni plašč z le nekaj vertikalami odprtin ter krit z vzvalovano strešino.
Da je bila stavba Jakopičevega paviljona integralni del razvijajočega se kompleksa, načrtovanega na Trgu revolucije, vse od zaključka natečaja leta 1960 pa do leta 1962, je razvidno iz več načrtov, katerih pregled priča o tem, da sta se pozicija in posledično tudi arhitekturna zasnova novega razstavišča spreminjali. Na prvih variantnih načrtih zazidave J30 1 in J30 2, datiranih junija 1960, je namreč to prikazano kot samostojna stavba na severni strani Šubičeve ulice, na lokaciji objekta na naslovu Beethovnova ulica 2. Iz načrtov J30 3 in J30 4, datiranih dva meseca pozneje, na katerih sta navedeni etažnost stavb na trgu in njihova kvadratura, lahko še razberemo, da je bila tu zamišljena trietažna stavba. Nadstropji, po kvadraturi trikrat večji od pritličja, bi – glede na navedbe etažnih površin in zaris – s severne strani konzolno znatno segli nad Šubičevo ulico. Na načrtu J30 3.1, datiranem julija naslednje leto, pa je objekt že umeščen na južno stran Šubičeve ulice, zahodno od Plečnikove šolske stavbe, kakor si je arhitekt zamislil že v natečajnem elaboratu in kar je mestna oblast tudi podprla kot najustreznejšo rešitev. Iz programske skice D 30 KLM, priložene predlogu programa za ureditev objektov na vzhodnem delu Trga revolucije, datiranem avgusta 1961, razberemo, da naj bi novi Jakopičev paviljon na tem mestu obsegal razstavne prostore in predavalnico ter prostore umetniške zadruge, namenjene razstavljanju in prodaji. Čeravno se je ta ideja samostojnega objekta ohranila vsaj do novembra 1961 (načrt situacije J.31), jo je kmalu zatem nadomestila zamisel razstavišča v prizidku k Plečnikovi šolski stavbi, kar je razvidno npr. iz načrta J31, datiranega januarja 1962. Na načrtu J32 2.1, ki je nastal aprila 1962, pa je prizidava označena zgolj kot dvoranski prizidek, brez opredeljene namembnosti. Prizidava je bila naposled tudi izvedena, že leta 1963 pa se kot investitor tega objekta, v katerem je bila urejena trgovina, nad njo pa šolski prostori, v arhivski dokumentaciji omenja Državna založba.
Ravnikarjev načrt »Jakopičev paviljon, pritličje«, datiran decembra 1972. Vir: hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje.
Tudi še v sedemdesetih letih je nastalo več načrtov, ki vključujejo nov Jakopičev paviljon, ohranilo se je tudi nekaj Ravnikarjevih skic (1972) in prezentacija v tehniki kolaža (1975), ki prikazuje novo razstavišče, tokrat v obliki nizke razpotegnjene stavbe, »v obdelavi, ki bo okolju primerna«. Skupno dokumentom iz tega desetletja je, da je bil objekt umeščen na nasprotno, zahodno stran trga, ob vznožje zahodne stolpnice in v neposredno bližino Spomenika revolucije. Kakšen je kontekst teh iskanj, ki v smislu mikrolokacije nasprotujejo Ravnikarjevi ideji oblikovanja »cone intenzivnega dnevnega življenja« s stavbami, namenjenimi gostinskim, trgovskim in kulturnim programom na vzhodni strani kompleksa Trga revolucije, in tudi v kakšnih okoliščinah je ideja postavitve novega Jakopičevega paviljona izzvenela, bo treba v prihodnosti še podrobneje opredeliti. Gotovo tudi v navezavi na interese podjetja Iskra, ki je prevzelo zahodno od obeh stolpnic, in odprtje Likovnega razstavišča Riharda Jakopiča (danes Galerija Jakopič) leta 1979 v kletni etaži najvzhodnejšega bloka v ljubljanski soseski Ferantov vrt. Prizadevanja za izgradnjo razstavnega objekta, namenjenega predstavljanju sodobne likovne umetnosti, ki so v preteklem stoletju dvakrat povezala ne samo ustvarjalce, podpornike, poznavalce in ljubitelje umetnosti, marveč se tudi udejanjila v realizacijah dveh velikih arhitektov 20. stoletja – Fabianija in Ravnikarja – so gotovo intrigantna tema, ki ji bodo v prihodnosti še namenjeni raziskovalni napori.
Ideje za novo razstaviščno stavbo v »stanju likvidacije Jakopičevega paviljona«
Avtorica besedila: dr. Tina Potočnik, ZVKDS (Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije)
Viri in opombe:
Slika 1: Jakopičev paviljon v parku Tivoli; okrog 1925, vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL LJU/0342, Zbirka fotografij, fotografija A5-025-002.
Video 1: Video: arhivski posnetki, vir: Arhiv RTV Slovenija: TV obzornik – Jakopičev paviljon – podiranje.
Slika 2: Pogled na del Tivolija z železniško progo, Prešernovo cesto, Puharjevo ulico in Cankarjevo cesto z okolico; okrog 1936, vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL LJU/0342, Zbirka fotografij, fotografija A3-217-009.
Video 2: Video: arhivski posnetki, vir: Arhiv RTV Slovenija: Jakopičev paviljon in 60 let slovenske likovne umetnosti - France Mihelič o novem domu likovne umetnosti 1961
Slika 3: Skica »linearne orientacijske slike novega Doma likovne umetnosti 'Jakopičev paviljon'«, ki sta jo leta 1961 za DSLU izdelala slikar Zoran Didek in gradbeni inženir Josip Didek, original hrani Arhiv Republike Slovenije, SI AS, 1529 Kraigher Boris (1945–1967), DSLU, Društvo slovenskih likovnih umetnikov, elaborat Orientacijski program za izgradnjo doma likovne umetnosti 'Jakopičev paviljon'.
Slika 4: Domnevni Jakopičev paviljon na fotografijah makete zmagovalne natečajne rešitve za novi kompleks na Trgu revolucije, 1960. Vir: hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje.
Slika 5: Domnevni Jakopičev paviljon na načrtu J 30 2, datiranem junija 1960. Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173, t.e. (rola) 04.01.
Slika 6: Jakopičev paviljon na načrtu 30 J 3.1, datiranem junija 1961. Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173, t.e. (rola) 04.01.
Slika 7: Jakopičev paviljon na načrtu D30 KLM, priloženem elaboratu Programska skica za objekt »D« na Trgu revolucije v Ljubljani iz leta 1961. Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 402/7, ObLO SO Ljubljana – center, t.e. 35, IZITR.
Slika 8: Dvoranski prizidek k Plečnikovi šolski stavbi na načrtu J 32 2.1, datiranem aprila 1962. Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173, t.e. (rola) 04.02.
Slika 9: Fotografija makete kompleksa Trga revolucije s prizidavo k Plečnikovi šolski stavbi. Vir: hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje.
Slika 10: Ravnikarjev načrt »Jakopičev paviljon, pritličje«, datiran decembra 1972. Vir: hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje.
Slika 11: Ravnikarjeva skica s pripisom, iz katerega razberemo, da prikazuje Jakopičev paviljon na Trgu revolucije. Datirana je januarja 1972. Vir: hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje.
Slika 12: Ravnikarjeva skica. Vir: original hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje.
Slika 13: Ravnikarjeva skica. Vir: original hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje.
Video 3: Video: arhivski posnetki, vir: Arhiv RTV Slovenija: TV dnevnik 18.5.1993 - Jakopičev paviljon
Izbrana literatura
Petja Grafenauer, Nataša Ivanović, Urška Barut, Arhiv Društva slovenskih likovnih umetnikov v 50. in zgodnjih 60. letih 20. stoletja ter želja po trgu z umetninami. V: Umetnost med prakso in teorijo: teoretski pogledi na umetnostno realnost na pragu tretjega tisočletja, ur. Jožef Muhovič. Ljubljana: Založba Univerze, 2021, str. 127–136.
KONS-TR3: konstrukcija nove ere, ur. Tina Potočnik. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2023.
Janez Kos, Umetniški paviljon Riharda Jakopiča. V: Rihard Jakopič. To sem jaz, umetnik: življenje in delo, ur. Dragica Trobec Zadnik in drugi. Ljubljana: Narodna galerija, Mestni muzej, 1993, str. 87–98.
Razstave v Jakopičevem paviljonu med letoma 1919 in 1945, ur. Miha Valant, Beti Žerovc. Ljubljana: Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo, 2023.
Lara Slivnik, Umetnostni paviljoni, AR, 1, 2009, str. 63–69.