Klub Poslancev
Klub poslancev je prvi objekt nove ljudske oblasti v Ljubljani takoj po končani drugi svetovni vojni v spremenjenih družbenih razmerah v LR Sloveniji, ki ga je v letih 1946–1947 zasnoval arhitekt Marko Župančič, Plečnikov študent. Ta je pri arhitektu Le Corbusieru v Parizu leta 1940 med drugim delal tudi na projektu Club village. Klub poslancev je bil namenjen sestankom, zborovanjem in prireditvam, saj je imel dvorano, restavracijo, klubske prostore, knjižnico s čitalnico in nekaj sob za namestitev poslancev. Vrsto let po drugi svetovni vojni je bil osrednje politično in družabno središče v Ljubljani. Stavbo je odlikovala jasna zasnova, prostori so bili smiselno strukturirani in povezani v funkcionalne sklope ter oblikovani s poudarki. Prefinjenost se zrcali tako v oblikovanju fasad z manjšimi in večjimi kasetnimi okni kot v stebrih, strukturiranju kubusov in sten, uporabi različnih materialov itd. V svojem prvem večjem delu je arhitekt Župančič kmalu po vrnitvi iz zloglasnega taborišča Dachau pokazal vse svoje znanje, ki si ga je pridobil tako v času študija pri profesorju Plečniku kot med delom pri Le Corbusieru v Parizu.
Arhitektura: Marko Župančič
Leto nastanka: 1946 – 1947
Arhitektura: Savin Sever
Leto nastanka: 1962–1963
Stavba Kluba poslancev z vogala med Puharjevo ulico in Prešernovo cesto, na levi strani je na ulico pomaknjen glavni vhod v stavbo. Foto: Janez Kališnik, hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje
Klub poslancev je bil enonadstropen, delno podkleten zidan objekt z ravno streho in tlorisom v obliki črke U, ki se je skupaj z notranjim dvoriščem približeval pravilnemu kvadratu v izmeri 39 x 36 m. Kvadrat je bil sicer pogost motiv Župančičevega ustvarjanja. Srečamo ga tudi pozneje v tlorisni zasnovi Delavskega doma v Trbovljah in drugje. Med Klubom poslancev in Narodno galerijo je bil park z mogočnimi drevesi, tik ob Narodni galeriji pa prehod iz današnje Štefanove ulice v smeri pravoslavne cerkve in Tivolija.
FASADA
PREREZ
TLORIS
Pogled na Klub poslancev pred rušenjem, maj 1991, © Narodna galerija, Ljubljana
Dvorišče Kluba poslancev, na desnem krilu izstopa mogočna 8,5 m velika kvadratna reliefna kamnita stena, v kateri je bila manjša okenska odprtina. Foto Janez Kališnik, hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje
Za osrednjim traktom z glavnim vhodom ob Puharjevi ulici sta bila ob osrednjem notranjem dvorišču na vsaki strani pomožna trakta. Na zahodni strani ob Bleiweisovi (danes Prešernovi) cesti je bila velika dvorana s spremljajočimi servisnimi prostori, na vzhodni strani ob Tomanovi (danes Prežihovi) ulici je bila v pritličju uprava, v nadstropju pa nastanitvene sobe za poslance in goste. Glavni vhod v stavbo je bil s Puharjeve ulice, na levi strani vhoda je bila menza s kuhinjo in servisnimi prostori, ki so se navezovali na upravni trakt, na desni strani od vhoda so bili klubski prostor z bifejem, stranišči in stopniščem v nadstropje. V nadstropju je bila nad vhodom sejna soba, levo od nje sanitarije, soba za študente in partijska soba, na desni strani pa knjižnica z dvema sobama za individualni študij ter velika čitalnica. V osrednjem delu nadstropja se je na dvoriščno stran odpirala velika igralnica.
Dvorišče Kluba poslancev se je preko balinišča raztezalo v park s košatimi drevesi ob Narodni galeriji. Stavba, dvorišče in vrt so bili – po fotografijah sodeč – lepo vzdrževani. Foto: Janez Kališnik, hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje
Zahodna fasada Kluba poslancev. V pritličju za stebrom so bili klubski prostori, nad njimi pa čitalnica. Steber prebije strop pritličja in se ob notranjščini ob panoramskem oknu nadaljuje do vrha. Desno je stena, za katero je bila dvorana Kluba poslancev. Foto: Janez Kališnik, hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje
Prostorski prikaz Kluba poslancev
V stavbi se je v obdobju 1947 do 1988 dogajalo marsikaj vse do leta 1988, ko je bila predana Narodni galeriji. V začetnem povojnem obdobju je bil klub bolj zaprtega tipa in namenjen le poslancem in političnim izbrancem. Otroci političnih veljakov so lahko s starši hodili tja na filmske predstave. Kasneje pa se je klub začel postopoma odpirati javnosti, postal je zbirališče kulturnikov in prizorišče s kulturo povezanih dogodkov.
Notranji prostori Kluba poslancev, © Narodna galerija, Ljubljana
Nedvomno se je stavba Kluba poslancev morala umakniti ambicijam kulturne politike in s tem razširjenemu delu Narodne galerije, kjer je leta 1989 zmagal na internem natečaju prof. Edvard Ravnikar. To je tudi čas politično-družbenih sprememb in tranzicije, profesor Ravnikar pa je leta 1993 po nesrečnem padcu v Savudriji umrl, zato njegov večkrat spremenjeni projekt, kjer velja omeniti premestitev originalnega Robbovega vodnjaka v osrednji trakt Narodne galerije, v celoti ni bil povsem izveden po njegovi zamisli. O natečaju je bilo veliko napisanega.* Gojko Zupan v Sintezi piše:** »Žiriji, ki naj bi izbrala primeren projekt za rešitev galerijske prostorske stiske, je predsedoval arhitekt Marjan Tepina. Podpredsedništvo so zaupali dr. Špelci Čopičevi, ki jo ji pomagali direktorica galerije dr. Anica Cevčeva, slikar Janez Bernik in arhitekt Matjaž Garzarolli, Jurij Kobe, dr. Marko Pozzetto in Marko Župančič. Zadnji, avtor Kluba delegatov, se je iz zdravstvenih razlogov delu v žiriji odpovedal. Komisiji sta pomagala poročevalec, arhitekt Savin Sever in sekretar, umetnostni zgodovinar Lojze Gostiša. Častitljiva komisija je k sodelovanju povabila devet avtorjev. Izbor le-teh ostaja uganka, ker se ne ujema natančno s spiskom, ki ga je predlagalo Društvo arhitektov.« K natečaju so bili povabljeni arhitekti Edvard Ravnikar (1907–1993), Milan Mihelič (1925–2021), Stanko Kristl (1922–2024), Tomaž Medvešček (1944), Miloš Bonča (1932–2006), Igor Skulj (1946–2022), Branko in Ivan Kocmut (1921–2006, 1926–2009), Marta Tobolka Čupić (n. p.) in Boris Podrecca (1940). Tobolka Čupić in Podrecca sta se odpovedala sodelovanju, tako je natečaj v nadaljevanju dobil povsem lokalni značaj in to med profesorjem Ravnikarjem in njegovimi učenci. V natečajnih predlogih so se natečajniki, tudi Ravnikar, tako ali drugače referirali na Župančičevo stavbo, katere (vsaj) konstrukcijo so sprva nameravali ohraniti. Po zmagi profesorja in številnih dilemah, ki so se pojavile, je bilo narejeno Poročilo o preiskavi nosilnih zidov in stropne konstrukcije v zgradbi Kluba poslancev v Ljubljani, ZRMK Ljubljana, naročilo z dne 7. 6. 1990,*** pa tudi geomehansko mnenje. Obe sta bili negativni, zato so že maja 1991 na IZTR izdelali rušitveni načrt Kluba poslancev. O spremembah in z njimi povezanimi dogodki podrobneje piše Alja Grašič v magistrski nalogi.**** Zunanjščino nove Narodne galerije so zgradili po izvedbenih načrtih iz marca 1992. V letu 1996 pa je mednarodna delavnica prinesla načrt Sadar+Vuga arhitektov za vhodno avlo in kompleks, kjer stoji Robbov vodnjak. Vhodna avla je bila zgrajena štiri leta kasneje, leta 2008 je bil končno postavljen še Robbov vodnjak.
*Sklepno poročilo o delu in sklepih ocenjevalne komisije za izdelavo idejnega internega natečaja projekta preureditve prostorov Narodne galerije in objekta Kluba delegatov z nadzidavo in povezavo med obema objektoma ter zunanjo ureditvijo. List. Glasilo DAL, 6, 1990, str. 22–28; Gojko ZUPAN, Štirje natečaji za Ljubljano. Vabljeni natečaj za izdelavo idejnega projekta preureditve Narodne galerije in Kluba delegatov, Sinteza. Revija za likovno kulturo, 87 –90, 1991;
Alja GRAŠIČ, "Hram likovne umetnosti" - Natečaj za novo krilo Narodne galerije (1989), magistrsko delo, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, 2021;
** Gojko ZUPAN (1991, str. 36–41.)
*** Poročilo o preiskavi nosilnih zidov in stropne konstrukcije v zgradbi Kluba poslancev v Ljubljani, ZRMK Ljubljana, naročilo z dne 7. 6. 1990
**** Alja GRAŠIČ (2021), str. 72.
Končna in celovita rešitev prostorov Narodne galerije iz treh različnih obdobij, treh delov in treh arhitektov (František Škabrout, Sadar+Vuga arhitekti ter Edvard Ravnikar) bi lahko bila boljša. Že naš veliki arhitekt Plečnik, čigar dela so zaradi povezovanja preteklosti, sodobnosti in lokalne identitete vpisana na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine, je zagovarjal načelo, da je smiselno rušiti le slabe stavbe, ohranjevati zanamcem vsaj kakovostne arhitekturne dele stavb kot spomin na pretekle čase in jih inventivno vključevati v prenovljena nova dela. Razpisovalci natečaja in tudi žirija so sprva želeli ohraniti Župančičev Klub, verjetno tudi zaradi stroškov gradnje, vendar je niz nespametnih odločitev vseh deležnikov v prostoru in danem času, tako umetnostnih zgodovinarjev kot arhitektov in drugih, privedel do končne rešitve, ki ni idealna. Arhitekt Župančič je klonil pod imperativom razpisovalcev in stroke ter pristal na rušitev stavbe Kluba poslancev. Žal se ni bolj agresivno zavzel za svoje prvo večje pomembnejše delo ter se uprl očitnemu navijaškemu vzdušju žirije. Štefanova ulica je postala zaradi glavnega vhoda za obiskovalce s Prešernove in ne tudi s Štefanove prometno nepretočna in tudi vizualno zaprta v smeri Tivolija, kar bi se dalo delno popraviti.
Župančičeva stavba Kluba poslancev tako kot Ravnikarjeva stavba Moderne galerije slovensko arhitekturno udejstvovanje povezujeta z vplivi arhitekta Plečnika in Le Corbusiera. Slovenskih arhitektov je bilo v ateljeju guruja moderne arhitekture Le Corbusiera v času pred drugo svetovno vojno med arhitekti iz celega sveta, razen Francozov in Švicarjev seveda, največ. Veliko je neizvedenih natečajnih del slovenskih arhitektov, ki so delali pri Le Corbusieru, vendar zelo malo realiziranih. Škoda je, da tako domači kot mednarodni strokovni javnosti ne moremo pokazati dveh primerljivih in izvrstnih slovenskih arhitektur ter dveh odličnih arhitektov iz obdobja, ko sta bila pod Le Corbusierovim vplivom, ampak samo eno. Tako bi lahko imeli dva različna arhitekturna obraza Le Corbusierovega vpliva pri nas in dialog med dvema Plečnikovima študentoma, ki sta delala pri njem v Parizu.
