KLUB POSLANCEV
(tudi Klub ljudskih poslancev, Klub delegatov, Klub notranje uprave),
arh. Marko Župančič, 1946–1947
Klub poslancev je prvi objekt nove ljudske oblasti v Ljubljani takoj po končani drugi svetovni vojni v spremenjenih družbenih razmerah v LR Sloveniji, ki ga je v letih 1946–1947 zasnoval arhitekt Marko Župančič, Plečnikov študent. Ta je pri arhitektu Le Corbusieru v Parizu leta 1940 med drugim delal tudi na projektu Club village. Klub poslancev je bil namenjen sestankom, zborovanjem in prireditvam, saj je imel dvorano, restavracijo, klubske prostore, knjižnico s čitalnico in nekaj sob za namestitev poslancev. Vrsto let po drugi svetovni vojni je bil osrednje politično in družabno središče v Ljubljani. Stavbo je odlikovala jasna zasnova, prostori so bili smiselno strukturirani in povezani v funkcionalne sklope ter oblikovani s poudarki. Prefinjenost se zrcali tako v oblikovanju fasad z manjšimi in večjimi kasetnimi okni kot v stebrih, strukturiranju kubusov in sten, uporabi različnih materialov itd. V svojem prvem večjem delu je arhitekt Župančič kmalu po vrnitvi iz zloglasnega taborišča Dachau pokazal vse svoje znanje, ki si ga je pridobil tako v času študija pri profesorju Plečniku kot med delom pri Le Corbusieru v Parizu.
Klub poslancev je bil enonadstropen, delno podkleten zidan objekt z ravno streho in tlorisom v obliki črke U, ki se je skupaj z notranjim dvoriščem približeval pravilnemu kvadratu v izmeri 39 x 36 m. Kvadrat je bil sicer pogost motiv Župančičevega ustvarjanja. Srečamo ga tudi pozneje v tlorisni zasnovi Delavskega doma v Trbovljah in drugje. Med Klubom poslancev in Narodno galerijo je bil park z mogočnimi drevesi, tik ob Narodni galeriji pa prehod iz današnje Štefanove ulice v smeri pravoslavne cerkve in Tivolija. Osrednji trakt z glavnim vhodom ob Puharjevi ulici je imel tlorisne dimenzije 36 x 14,2 m, za njim sta bila ob osrednjem notranjem dvorišču na vsaki strani pomožna trakta, v katerih je bila na zahodni strani ob Bleiweisovi (danes Prešernovi) cesti 150 m2 velika dvorana s spremljajočimi servisnimi prostori, na vzhodni strani ob Tomanovi (danes Prežihovi) ulici je bila v pritličju uprava, v nadstropju pa sobe, torej nekakšen hotel za poslance in goste. Glavni vhod v stavbo je bil s Puharjeve ulice, vhod je bil 3 metre pomaknjen navzven vse do ulice in nekoliko asimetričen glede na osrednjo fasado ob Puharjevi. Na levi strani glavnega vhoda je bila menza s kuhinjo in servisnimi prostori, ki so se v nadaljevanju v smeri proti Narodni galeriji navezovali na upravni trakt, na desni strani od glavnega vhoda pa so bili klubski prostor z bifejem, stranišči in stopniščem v nadstropje. V osi klubskih prostorov so bili trije stebri okroglega prereza, ki so se na zahodni strani ob Prešernovi cesti zaključevali z nekoliko ukrivljeno steno z okni in stebrom na zunanji strani. V nadstropju je bila nad vhodom sejna soba, levo od nje moške in ženske sanitarije, soba za študente in partijska soba, na desni strani pa knjižnica z dvema sobama za individualni študij ter velika čitalnica. V osrednjem delu nadstropja se je na dvoriščno stran odpirala okoli 150 m2 velika igralnica. V dvorano s stropno višino 5 metrov v zahodnem traktu ob Prešernovi cesti se je lahko prišlo skozi notranje klubske prostore, z dvoriščne vzhodne strani in tudi z južne, kjer je bil servisni vhod. Na vzhodnem delu dvorane so bili štirje stebri okroglega prereza, v bližini le-teh pa prehod na dvorišče. Od tam se je videlo na mogočno 8,5 m veliko kvadratno kamnito reliefno steno z manjšo okensko odprtino na sredi. Trakt ob Prežihovi ulici in tudi vogalni del osrednje stavbe ob Puharjevi sta bila podkletena. Iz trenutno dostopnih načrtov in podatkov ni povsem jasno, kakšnemu namenu so ti kletni prostori služili. Fasade pritličnega dela Kluba so bile obložene z različno velikimi kamnitimi ploščami, fasade v nadstropjih pa so bile v ometu. Podrobnejši opis stavbe zaradi pomanjkanja slikovnega in drugega gradiva žal ni mogoč.*
Kaj vse se je dogajalo v stavbi v obdobju 1947 do 1988, v nekaj več kot štiridesetletni zgodovini obstoja kluba, ki je bil leta 1988 predan v lastništvo Narodni galeriji, je lahko predmet posebne in bolj podrobne študije. V začetnem povojnem obdobju je bil klub bolj zaprtega tipa in namenjen le poslancem in političnim izbrancem. Otroci političnih veljakov, to mi je povedal eden od njih, so lahko s starši hodili tja na filmske predstave. Kasneje pa se je klub začel postopoma odpirati javnosti in postal zbirališče kulturnikov. Bibliotekar Maks Veselko mi je povedal, da so v menzo kluba hodili na odlično pripravljena kosila, sam pa se spominjam predavanj tujih arhitektov v začetku osemdesetih let, ki jih je v klubu organiziralo Društvo arhitektov Ljubljana.
Ob natečaju za izdelavo idejnega projekta preureditve Narodne galerije in Kluba delegatov je bilo veliko napisanega, vendar vrednotenje stavbe ni bilo opravljeno, kaj šele, da bi bil narejen kakšen daljši arhitekturno-zgodovinski zapis o njenem pomenu in kvalitetah. Vrzel je verjetno posledica vseh mogočih peripetij in tudi naključij v času menjave družbenopolitičnega sistema in začetka tranzicije pri nas.
Brisanje spomina in identitete
Nedvomno se je stavba Kluba poslancev morala umakniti ambicijam kulturne politike in s tem razširjenemu delu Narodne galerije, kjer je leta 1989 zmagal na internem natečaju prof. Edvard Ravnikar. To je tudi čas politično-družbenih sprememb in tranzicije, profesor Ravnikar pa je leta 1993 po nesrečnem padcu v Savudriji umrl, zato njegov večkrat spremenjeni projekt, kjer velja omeniti premestitev originalnega Robbovega vodnjaka v osrednji trakt Narodne galerije, v celoti ni bil povsem izveden po njegovi zamisli. O natečaju je bilo veliko napisanega.** Gojko Zupan v Sintezi piše:*** »Žiriji, ki naj bi izbrala primeren projekt za rešitev galerijske prostorske stiske, je predsedoval arhitekt Marjan Tepina. Podpredsedništvo so zaupali dr. Špelci Čopičevi, ki so ji pomagali direktorica galerije dr. Anica Cevčeva, slikar Janez Bernik in arhitekt Matjaž Garzarolli, Jurij Kobe, dr. Marko Pozzetto in Marko Župančič. Zadnji, avtor Kluba delegatov, se je iz zdravstvenih razlogov delu v žiriji odpovedal. Komisiji sta pomagala poročevalec, arhitekt Savin Sever in sekretar, umetnostni zgodovinar Lojze Gostiša. Častitljiva komisija je k sodelovanju povabila devet avtorjev. Izbor le-teh ostaja uganka, ker se ne ujema natančno s spiskom, ki ga je predlagalo Društvo arhitektov.« K natečaju so bili povabljeni arhitekti Edvard Ravnikar (1907–1993), Milan Mihelič (1925–2021), Stanko Kristl (1922–2024), Tomaž Medvešček (1944), Miloš Bonča (1932–2006), Igor Skulj (1946–2022), Branko in Ivan Kocmut (1921–2006, 1926–2009), Marta Tobolka Čupić (n. p.) in Boris Podrecca (1940). Tobolka Čupić in Podrecca sta se odpovedala sodelovanju, tako je natečaj v nadaljevanju dobil povsem lokalni značaj in to med profesorjem Ravnikarjem in njegovimi učenci. V natečajnih predlogih so se natečajniki, tudi Ravnikar, tako ali drugače referirali na Župančičevo stavbo, katere (vsaj) konstrukcijo so sprva nameravali ohraniti. Po zmagi profesorja in številnih dilemah, ki so se pojavile, je bilo narejeno Poročilo o preiskavi nosilnih zidov in stropne konstrukcije v zgradbi Kluba poslancev v Ljubljani, ZRMK Ljubljana, naročilo z dne 7. 6. 1990,**** pa tudi geomehansko mnenje. Obe sta bili negativni, zato so že maja 1991 na IZTR izdelali rušitveni načrt Kluba poslancev. O spremembah in z njimi povezanimi dogodki podrobneje piše Alja Grašič v magistrski nalogi.***** Zunanjščino nove Narodne galerije so zgradili po izvedbenih načrtih iz marca 1992. V letu 1996 pa je mednarodna delavnica prinesla načrt Sadar+Vuga arhitektov za vhodno avlo in kompleks, kjer stoji Robbov vodnjak. Vhodna avla je bila zgrajena štiri leta kasneje, leta 2008 je bil končno postavljen še Robbov vodnjak.
Končna in celovita rešitev prostorov Narodne galerije iz treh različnih obdobij, treh delov in treh arhitektov (František Škabrout, Sadar+Vuga arhitekti ter Edvard Ravnikar) bi lahko bila boljša. Že naš veliki arhitekt Plečnik, čigar dela so zaradi povezovanja preteklosti, sodobnosti in lokalne identitete vpisana na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine, je zagovarjal načelo, da je smiselno rušiti le slabe stavbe, ohranjevati zanamcem vsaj kakovostne arhitekturne dele stavb kot spomin na pretekle čase in jih inventivno vključevati v prenovljena nova dela. Razpisovalci natečaja in tudi žirija so sprva želeli ohraniti Župančičev Klub, verjetno tudi zaradi stroškov gradnje, vendar je niz nespametnih odločitev vseh deležnikov v prostoru in danem času, tako umetnostnih zgodovinarjev kot arhitektov in drugih, privedel do končne rešitve, ki ni idealna. Arhitekt Župančič je klonil pod imperativom razpisovalcev in stroke ter pristal na rušitev stavbe Kluba poslancev. Žal se ni bolj agresivno zavzel za svoje prvo večje pomembnejše delo ter se uprl očitnemu navijaškemu vzdušju žirije. Štefanova ulica je postala zaradi glavnega vhoda za obiskovalce s Prešernove in ne tudi s Štefanove prometno nepretočna in tudi vizualno zaprta v smeri Tivolija, kar bi se dalo delno popraviti.
Eden redkih, ki je javno pozitivno ovrednotil stavbo Kluba poslancev, obžaloval rušitev in izrazil pomisleke o izboru natečajne komisije na račun rešitve arhitekta Milana Miheliča, sicer post-festum, je bil umetnostni zgodovinar dr. Stane Bernik, ki je zapisal:****** »Njegov (arhitekta Marka Župančiča, op. B. Z.) načrt Kluba poslancev je bil zato kontinuiran izraz modernistične izkušnje – iz izvira, bi lahko rekli. S kakovostjo celote, smotrno razporeditvijo notranjega prostora in intimo vrta – tako rekoč sredi mesta – je potrjeval tezo o podaljšanem funkcionalizmu in bil njen najzgovornejši spomenik. Žrtvovali so ga ambicijam ekspanzionističnih enorazsežnostnih kulturnih programov. Zdaj na njegovem mestu stoji pomenljiv postmodernistično-postneoklasicistični objekt oziroma novo krilo Narodne galerije (E. Ravnikar, 1989 do 1993). Zastavlja se vprašanje, ali je bilo nujno objekt podreti! Natečaj za novo krilo NG (1989) je ponudil premišljeno in kakovostno rešitev (M. Mihelič), ki je upoštevala vgraditev arhitekture Kluba poslancev v novo krilo in s tem materialno ohranitev arhitekturnega spomina. Nostalgike lahko tolaži le podatek, da je tej zamisli bojda umanjkala ena točka za zmago na natečaju.«
Župančičeva stavba Kluba poslancev tako kot Ravnikarjeva stavba Moderne galerije slovensko arhitekturno udejstvovanje povezujeta z vplivi arhitekta Plečnika in Le Corbusiera. Slovenskih arhitektov je bilo v ateljeju guruja moderne arhitekture Le Corbusiera v času pred drugo svetovno vojno med arhitekti z vsega sveta, razen Francozov in Švicarjev seveda, največ. Veliko je neizvedenih natečajnih del slovenskih arhitektov, ki so delali pri Le Corbusieru, vendar zelo malo realiziranih. Škoda je, da tako domači kot mednarodni strokovni javnosti ne moremo pokazati dveh primerljivih in izvrstnih slovenskih arhitektur ter dveh odličnih arhitektov iz obdobja, ko sta bila pod Le Corbusierovim vplivom, ampak samo eno. Lahko bi imeli dva različna arhitekturna obraza Le Corbusierovega vpliva pri nas in dialog med dvema Plečnikovima študentoma, ki sta delala pri njem v Parizu.
Klub poslancev bi predstavljal dobrodošlo arhitekturno dopolnilo v raziskovanju modernistične Ljubljane, kjer prav v območju porušenega Kluba poslancev najdemo vrsto modernističnih stavb iz tridesetih in s konca štiridesetih let. Mednje spadajo Šubičev blok hiš Nebotičnik, Sivčevi Dukičevi bloki, Mušičev Delavski dom, Lušičićeva blagovnica Bata (po vojni Nama), Rohrmanov hotel Slon, Medvedova palača Slavija, Spinčičeva palača Viktorija, Sunkova palača Dunav in Ravnikarjeva Moderna galerija ter tudi nedavno iznakaženo Zupan-Bloudkovo kopališče Ilirija in že davno porušeni Costaperarijev Ljubljanski velesejem iz dvajsetih let. Na pravkar končanem natečaju za »Kampus Zaloška, Univerze v Ljubljani, Medicinske fakultete« se zgodba, tokrat z edinim Župančičevim ohranjenim delom v Ljubljani ponavlja. Gre za predvideno rušitev enonadstropne stavbe Patofiziološkega inštituta ob Zaloški cesti, kjer so že pred leti porušili bližnji Župančičev krožno oblikovan paviljon iz leta 1961. Paviljon je navdahnil konstrukter Jean Prouvé, s katerim je Župančič kot edini Slovenec delal pri Le Corbusieru.
Odnos med Ravnikarjem in Župančičem
Odnos med sedem let starejšim arhitektom Edvardom Ravnikarjem (1907–1993) in arhitektom Markom Župančičem (1914–2007) ni bil mimobežen, kot bi se zaradi razlike v letih zdelo. Slabi dve leti sta bila skupaj v Plečnikovem seminarju, torej od jeseni 1933, ko je prišel Župančič v Plečnikov seminar, pa vse do Ravnikarjeve diplome 18. maja 1935. Oba povezuje tudi delo v Le Corbusierovem ateljeju v Parizu. Ravnikar je tam delal tri mesece in pol, od srede februarja 1939 do 1. junija 1939, Župančič pa šest mesecev, od 1. decembra 1939 do 31. maja 1940. Njune poti v ateljeju se niso prepletle, Ravnikar je imel svoj krog, kamor so sodili Milan Sever, Marjan Tepina pa tudi Juraj Neidhardt in Dušan Grabrijan, Župančič pa se je družil s kolegom iz Plečnikovega seminarja, Jovanom Krunićem, sicer doma iz Vojvodine. Tako Župančič kot Ravnikar sta z osnutki, skupaj z goriškim arhitektom Božidarjem Gvardjančičem, ki je tudi diplomiral pri Plečniku, sodelovala pri predlogu za urbanistično rešitev Nove Gorice. Župančič je zaradi neposlušnosti kot prvi na predstavitvi osnutkov padel v nemilost ministra za gradnje Ivana Mačka Matije. Vse več je kazalnikov, da Ravnikar ni bil naklonjen mlajšemu Župančiču. Arhitekt Župančič se je avgusta 2004 mojemu vprašanju o njunih odnosih in o tem, kaj si misli o Ravnikarjevi Narodni galeriji, ki so jo zgradili, ko so porušili Klub poslancev na Puharjevi ulici v Ljubljani iz leta 1947, spretno izognil in o Ravnikarju ni povedal nič slabega! Župančič za svoje arhitekturno, urbanistično in oblikovalsko delo ni prejel prav nobenega priznanja, kar gre verjetno pripisati nasprotovanju Edvarda Ravnikarja, ki je bil v ocenjevalni komisiji. Župančič pa je prav nasprotno v žirijah podpiral Ravnikarjeve idejne predloge in rešitve, denimo za stavbo OLO Kranj in druge. Župančič bi v boljših pogojih dela, kot jih je imel v Ateljeju za arhitekturo (AZA) in drugje, lahko pokazal bistveno več. Škoda, da ni postal univerzitetni učitelj, saj bi se lahko v bolj sproščenem okolju še bolj strokovno razvijal ter študentom ponudil bogato znanje in izkušnje, tako pa so mu bila zaradi nasprotovanj vrata na univerzo zaprta.
Avtor besedila: dr. Bogo Zupančič
Viri in opombe:
*Sklepno poročilo o delu in sklepih ocenjevalne komisije za izdelavo idejnega internega natečaja
projekta preureditve prostorov Narodne galerije in objekta Kluba delegatov z nadzidavo in povezavo
med obema objektoma ter zunanjo ureditvijo. List. Glasilo DAL, 6, 1990, str. 22–28; Gojko ZUPAN,
Štirje natečaji za Ljubljano. Vabljeni natečaj za izdelavo idejnega projekta preureditve Narodne
galerije in Kluba delegatov, Sinteza. Revija za likovno kulturo, 87 –90, 1991; Alja GRAŠIČ, "Hram
likovne umetnosti" - Natečaj za novo krilo Narodne galerije (1989), magistrsko delo, Univerza v
Mariboru, Filozofska fakulteta, 2021;
** Gojko ZUPAN (1991, str. 36–41.)
*** Poročilo o preiskavi nosilnih zidov in stropne konstrukcije v zgradbi Kluba poslancev v Ljubljani,
ZRMK Ljubljana, naročilo z dne 7. 6. 1990
**** Alja GRAŠIČ (2021), str. 72.
Slika 1: Stavba Kluba poslancev z vogala med Puharjevo ulico in Prešernovo cesto, na levi strani je na
ulico pomaknjen glavni vhod v stavbo. Foto: Janez Kališnik, inv. št. F0006175, hrani Muzej za
arhitekturo in oblikovanje
Slika 2: Klub poslancev pred rušenjem, pogled s Puharjeve, neg. št. 18025, © Narodna galerija,
Ljubljana
Slika 3: Zahodna fasada Kluba poslancev. Foto: Janez Kališnik, inv. št. F0006172, hrani Muzej za
arhitekturo in oblikovanje
Slika 4: Pogled na notranje dvorišče Kluba poslancev. Foto: Janez Kališnik, inv. št. F0006173, hrani
Muzej za arhitekturo in oblikovanje
Slika 5: Klub poslancev pred rušenjem, pogled s Prešernove, neg. št. 18034, © Narodna galerija,
Ljubljana
Slika 6: Klub poslancev pred rušenjem, pogled z vogala Puharjeva-Prežihova ulica, neg. št. 18029, ©
Narodna galerija, Ljubljana