Nekdanja stavba Zbornice za trgovino, obrt in industrijo

Arhitektura: Viljem Treo (1881),
Jože Plečnik in France Tomažič (1927)
Leto nastanka: 1881 in 1925–1927

V drugi polovici 19. stoletja se je Ljubljana pričela širiti na območje med starim mestnim jedrom in parkom Tivoli. Pri tem je ključno vlogo igrala Kranjska stavbna družba, osrednje gradbeno podjetje tega časa, ki je med drugim vodilo pozidavo območja med današnjima Prešernovo in Cankarjevo cesto in s tem pomembo širilo arhitekturo poznega historizma. Eden vidnejših projektov družbe je bila tudi palača na Beethovnovi ulici 10, ki so jo za Franca pl. Gariboldija zgradili leta 1881. Načrte zanjo je izdelal Viljem Treo (1845–1926), vodilni ljubljanski stavbni mojster konca 19. stoletja. Enonadstropno stavbo na vogalu Beethovnove in Tomšičeve ulice je zasnoval v tedaj modnem neorenesančnem slogu. Pritličje členi masivna rustika, gladko ometano nadstropje ima polkrožna okna. Obdajajo jih jonski stebri, ki nosijo trikotne ali segmentne zatrepe. Po besedah Janeza Flisa (1841–1919), avtorja prve slovenske knjige o arhitekturi, je bilo v stavbi eno najlepših gosposkih stanovanj v mestu.
 

Zbornica za trgovino, obrt in industrijo, najstarejša slovenska stanovska organizacija, združenje delodajalcev, je bila ustanovljena leta 1851 kot Trgovska in obrtna zbornica za Kranjsko. Njeno delovanje se je pomembno okrepilo po razpadu Avstro-Ogrske in nastanku prve jugoslovanske države (1918), ko je svoje delovanje razširila na celotno območje Slovenije (razen Primorske, ki je bila del Italije). Združevala je najpomembnejše predstavnike gospodarstva, ki so vodilno vlogo odigrali tudi v tedanjem političnem in kulturnem življenju in ključno vplivali na napredek Ljubljane v dvajsetih in tridesetih letih. Zbornica je sprva delovala v hiši svojega prvega predsednika Lamberta Carla Luckmanna (1798–1879), ko pa so to leta 1894 podrli, je najela prostore v Gariboldijevi palači. Slednjo so leta 1912 tudi kupili.

​

Ker stanovanjska stavba ni bila primerna za poslovne prostore zbornice, so se med letoma 1925 in 1927 lotili obsežne prezidave, za katero je načrte izdelal Jože Plečnik (1872–1957). V sredini dvajsetih let je Plečnik vodil obsežno prenovo praškega gradu za potrebe nove češkoslovaške države, hkrati pa se je, potem ko je leta 1921 prevzel profesuro na ljubljanski šoli za arhitekturo, postopoma uveljavljal v svojem rojstnem mestu. Prezidava Zbornice za trgovino, obrt in industrijo predstavlja prvo večje Plečnikovo profano delo v Ljubljani in hkrati edino, kjer je imel na voljo zadostna finančna sredstva, da je lahko uresničil vse svoje zamisli. To se med drugim odraža v rabi dragih materialov in v bogati opremi notranjščine, pri kateri je arhitekt na sebi lasten način variiral arhitekturne elemente iz egipčanske, etruščanske, minojske in antične arhitekture. Gre za svojevrsten odgovor na funkcionalizem, ki se je v času gradnje vse bolj uveljavljal v svetovni, postopoma pa tudi slovenski arhitekturi, in s katerim se arhitekt ni strinjal.