Racionalnost je bila arhitektovo življenjsko vodilo, ki ga lahko opazujemo na vseh njegovih stavbah. Med vsemi slovenskimi arhitekti je verjetno največji racionalist. Vse njegove zamisli izhajajo iz funkcijskih zahtev objekta. Zanj arhitektura ni le »umetnost«, vedno mora biti argumentirana z uporabnostjo. Funkcija je narekovala konstrukcijo, ki je vedno nezakrita in tako kaže ureditev notranjih prostorov. Tako bistveno opredeljuje zunanji plašč in s tem poudari likovni izraz stavbe. To zaporedje (funkcija – konstrukcija – likovni izraz) lahko opazujemo in potrdimo tako na celotni stavbi, na zunanjemu izrazu, kot tudi na detajlu.
Učne delavnice, foto: Dušan Škrlep, Zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje
Po končani drugi svetovni vojni se je v Ljubljani, novi prestolnici republike, začela ambiciozna obnova, ki se je zgledovala po sodobnih zahodnih vplivih. Najpomembnejši avtoriteti na področju arhitekturnega načrtovanja sta bila Jože Plečnik in predvsem njegov učenec Edvard Ravnikar. Sinteza dveh na prvi pogled zelo različnih arhitekturnih jezikov in vpliv aktualnih svetovnih smernic sta ustvarila značilen arhitekturni izraz t. i. ljubljanske arhitekturne šole.
Vpliv Plečnika se kaže v spoštovanju klasičnih umetnostnih vrednot in mojstrske risbe, na arhitekturah opazujemo jasen koncept, skrb za detajl in material. Tako za Plečnika kot Ravnikarja sta ideja in koncept temeljni življenjski in arhitekturni usmeritvi. Oba sta verjela v trajno vrednost klasične discipline, geometrija in simetrija sta klasični načeli, ki vodita njuno načrtovanje.
Kljub močnemu Plečnikovemu vplivu pa se je njegov učenec Edvard Ravnikar, predvsem po praksi v biroju slavnega Le Corbusiera leta 1939, obrnil k sodobni arhitekturi in urbanizmu. Stavbe povojnega modernizma odlikujejo jasne, moderne konstrukcije, igra geometrijskih teles in oblik ter sodobni materiali[4]. Verjel je v pridobitve sodobne znanosti, uporabljal nove materiale ter izrabljal nove konstrukcijske možnosti. Pri načrtovanju je vedno poudarjen pomen funkcije. Hkrati pa se je zavedal pomena tradicije in spoštovanja okolja, v katerem se gradi. Ta sinteza tradicije in modernizma je posebnost slovenske arhitekture, ki se je nadaljevala še v naslednjih desetletjih predvsem v delih Ravnikarjevih učencev (med drugimi Milan Mihelič, Stanko Kristl, Savin Sever, Oton Jugovec, Ilija Arnautović in drugi).
Ljubljansko arhitekturno šolo opredeljuje skrb za detajl, material in konstrukcijo, poudarjeni sta poštenost izraza materiala in funkcionalnost. Arhitektura Ravnikarjevih učencev je premišljena in vedno utemeljena. Najpomembnejša ostaja funkcionalnost, ki pogojuje zunanji izgled stavbe. Predvsem za Milana Miheliča in Savina Severja je konstrukcija osnova, iz katere izhajata. Konstrukcija je jasna, na fasadi je velikokrat nezakrita, izpostavljena in tako postane najpomembnejši zunanji označevalec stavbe. Tudi gradiva, predvsem beton, ostajajo nezakrita, kar je ena osnovnih lastnosti Ravnikarjeve šole. To je čas razvijajoče se gradbene industrije, ko so bili standardizirani industrijsko prefabricirani detajli še redki, zato so arhitekti namenjali veliko pozornost izvirni zasnovi detajlov.
Kot že rečeno, med najpomembnejše slovenske povojne arhitekte uvrščamo Savina Severja. Ta se je po končanem študiju in kratkotrajnemu delu v Ravnikarjevem biroju zaposlil v največjem biroju v državi, Slovenijaprojektu, kjer je ostal do upokojitve, svoj biro pa je obdržal vse do konca življenja. Kljub temu, da je prekinil profesionalne odnose z Ravnikarjem, kar je bilo po njegovem nujno za samostojen razvoj, je vedno ohranil veliko spoštovanje do svojega učitelja. Prav tako je vedno poudarjal spoštovanje klasičnih arhitekturnih načel in tradicije Plečnika in preteklih obdobij v razvoju arhitekture. Njegovo premišljeno in racionalno načrtovanje je temeljilo na geometriji in simetriji. Njegove arhitekture so popolnoma izčiščene, jasne in skladne notranjščine odlikuje izredna funkcionalnost prostora.
Perspektivni prikaz Učnih delavnic, 1962, Zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje
Za v inženirstvo usmerjenega načrtovalca so bile vse raznovrstne naloge zanimive in enakovredne. Že na svojem prvem realiziranem delu, Učnih delavnicah, majhni industrijski stavbi sredi glavnega mesta, je začel razvijati elemente, ki jih je ponavljal in dograjeval na kasnejših stavbah (Tiskarna Mladinska knjiga, stolpnici Astra in Commerce ...). Inovativnost se kaže tako na detajlu kot na celoti. Zanimivo je, da je element, ki se je izkazal za kvalitetnega in uporabnega, arhitekt ponovil na naslednjih stavbah, pri čemer je rešitve dograjeval in prilagajal. S tem je svojo inovativnost povezal z racionalno naravo in prepričanjem v kvaliteto svojih rešitev. Savina Severja so vedno zanimali detajli, ki so izvirno zasnovani, kar je posledica primanjkovanja kvalitetnega nabora rešitev na trgu. S posebnim zanimanjem se je posvečal načrtovanju osvetlitve, zato prav svetlobniki in okna najbolje predstavijo avtorjevo inovativnost.
Detajl svetlobnika, Savin Sever, Zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje
Avtorica besedila: Metka Dolenec Šoba
Viri:
Slika 1: Učne delavnice, foto: Dušan Škrlep, Zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje
Slika 2: Perspektivni prikaz Učnih delavnic, 1962, Zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje
Slika 3: Detajl svetlobnika, Savin Sever, Zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje
Slika 4: Delavni in pisarniški prostori Učnih delavnic, Milan Maver, Kronika učnih delavnic: 1948–1973, Zavod za usposabljanje slušno in govorno prizadetih, Ljubljana 1973
Video 1: Prisluhnimo tišini, 14.5.2002, arhiv RTV Slovenija
Video 2: Osmi dan – Posegi v sodobno arhitekturo – lokacija Bežigrad, 23.3.2000, arhiv RTV Slovenija
Opombe:
2 Karl Friedrich Gollmann, Edvard Ravnikar: nadaljevanje srednjeevropske arhitekturne tradicije, Hommage à Edvard Ravnikar, Ljubljana 1995, opomba 4, str. 156–165.
3 Breda Mihelič, Urbanistični razvoj Ljubljane, Ljubljana 1983, str. 35.
4 Prav tam, str. 50, 35.
Literatura:
- Aleksandra Dolenec, Tina Gregorič, Učne delavnice ZGM arhitekta Savina Severja, seminarska naloga, Ljubljana 1999
- Aleš Vodopivec, Paradigme 60. let, Arhitektov bilten, št. 137–138, 1997
- Breda Mihelič, Urbanistični razvoj Ljubljane, Ljubljana 1983
- Hommage à Edvard Ravnikar, Ljubljana 1995
- Metka Dolenec, Savin Sever arhitekt = Savin Sever architect : monografija, Ljubljana 2003
- Milan Maver, Kronika učnih delavnic: 1948–1973, Zavod za usposabljanje slušno in govorno prizadetih, Ljubljana 1973
- Nataša Koselj, Arhitektura 60-ih let v Sloveniji: Kontinuiteta ideje, Arhitektov bilten, posebna izdaja, 1995
- Savin Sever v pogovorih z avtorico, 2001
- Stane Bernik, Nekateri problemi predstavitve in vrednotenja sodobne slovenske arhitekture, urbanizma in oblikovanja, Slovenska likovna umetnost 1945–1978 (Ljubljana, Moderna galerija, Arhitekturni muzej, 22. 3.–6. 5. 1979), Ljubljana 1979
Zanimivo je, da je največ najkvalitetnejših avtorjevih stavb zgrajenih na področju ljubljanskega Bežigrada. To območje je po drugi svetovni vojni doživljalo preobrazbo v urbani del prestolnice, saj so se takrat pojavile prve pobude za sistematično urejanje ljubljanskih vpadnic po vzoru večjih zahodnih mest. Ljubljana se je širila predvsem na sever, ob Titovi (današnji Dunajski) in Celovški cesti. Prostor ob Dunajski je po vojni postal prestižni prostor, kjer so zgrajeni nekateri največji dosežki naše povojne arhitekture[2] (Ravnikarjev Trg revolucije, Miheličev Bavarski dvor in Gospodarsko razstavišče ter objekti Savina Severa za Bežigradom). Vpadnice naj bi bile prometni kanali, ob straneh gosto pozidani z visokimi stavbami. Te naj bi imele funkcijo kulis, ki dajejo vpadnicam urbani značaj. V drugem, proizvodnem pasu, naj bi se gabarit znižal in v tretjem pasu prešel v pas individualnih hiš. Poleg tega naj bi se upoštevalo osnovni koncept ritmičnega nizanja visokih in nizkih objektov[3]. Toda ta vzorec je bil nakazan le na kareju v okolici kompleksa Astre, a je bil s porušitvijo Učnih delavnic tudi tu uničen.
Mala arhitektura, prvo Severjevo realizirano delo, že nakazuje vse značilnosti celotnega opusa: razumevanje potreb uporabnikov prostora, posebno skrb za detajl, izvirne tehnične rešitve, ki pa na koncu ne izpadejo grobo utilitarne, temveč zanimive in dobro umeščene v mestni prostor. Nizanje elementov v horizontali in večdelna razdelitev celote sta glavna značilnost večine njegovih arhitektur. Čeprav se je najpogosteje ukvarjal z načrtovanjem »manj pomembnih« industrijskih in garažnih objektov, so mu ti ponujali poseben izziv. In vendar tudi ti objekti nikoli niso brezosebni ali togi, temveč imajo svojevrsten karakter in celo likovni učinek, so Arhitekture. Severjeva misel, da arhitektura ne odraža le slovenske identitete, temveč mora biti vedno kozmopolitska, ga predstavi kot širokega človeka, dojemljivega za dosežke, ki jih prinaša nov čas, saj so ti last celotnega človeštva. Seveda pri tem ne pozabi prilagoditi stavbe tako širšemu okolju kot mikrolokaciji. Vedno je v ospredju človek in njegovo počutje v prostoru, ki ga ustvari arhitekt.
