Severna mestna vrata
Celostni načrt ureditve Bavarskega dvora v Ljubljani
Milan Mihelič (1925–2021) je bil eden najpomembnejših slovenskih arhitektov druge polovice 20. stoletja. Bil je univerzalni načrtovalec, ki je arhitekturo razumel kot neločljivo povezanost urbanizma, konstrukcije in detajlov. Odlikovalo ga je izjemno poznavanje sodobnih gradbenih tehnologij, inovativnih materialov in konstrukcijskih sistemov, kar je združeval z izrazito avtorsko, pogosto vizionarsko prostorsko govorico. Njegova ustvarjalnost je bila v stalnem dialogu z mednarodno arhitekturno sceno, hkrati pa je z nenehnimi refleksijami, raziskovanji in nadgradnjami vzdrževal prepoznaven arhitekturni jezik.
Arhitektura: Milan Mihelič s sodelavci
Leto nastanka: 1963 - cca. 1991
Arhitektura: Milan Mihelič s sodelavci
Leto nastanka: 1963 - cca. 1991
Med Miheličeve najobsežnejše in najambicioznejše projekte sodi urbanistično-arhitekturna zasnova območja Bavarski dvor, ki se je začela z zmago na natečaju leta 1963. Ureditveno območje je zajemalo prostor med Slovensko cesto, Dvoržakovo ulico in Tivolsko cesto. Mihelič je območje zasnoval kot strnjeno, a prehodno, kompleksno urbano strukturo, katere osrednji motiv so predstavljala »severna mestna vrata«, niz vitkih, z mostovži medsebojno povezanih stolpnic, ki so se od križišča vzporedno s Tivolsko cesto spuščale do zadnje stavbe v nizu, bencinskega servisa. Koncept je temeljil na dinamični kompoziciji različnih višin, na kontrastu med težkimi betonskimi jedri ter lahkotnimi konzolno obešenimi steklenimi volumni in je obsegal skoraj 60.000 kvadratnih metrov. Ključna ideja zasnove je bil dejavni mestni prostor pritličja, ki ga je ustvaril z razgibano razmestitvijo stavb, kletnimi atriji, podhodi in dvigom stavbnih volumnov na vitke stebre. Njegova premišljena ideja “vrat” je tako opredeljevala fizični prehod v mesto kot tudi prispodobo sodobne, (v prihodnost) odprte Ljubljane.
Variantna študija iz leta 1965, maketa. Arhiv dedičev Milana Miheliča
Gradbišče stolpnice S2 na Bavarskem dvoru, marec 1971. Foto: Svetozar Busić, hrani: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (MNSZS)
Gradbišče stolpnice S2 na Bavarskem dvoru, marec 1971. Foto: Svetozar Busić, hrani: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (MNSZS)
Stolpnica S2, april 1978. Foto: Svetozar Busić, hrani: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (MNSZS)
Mihelič je območje zasnoval kot strnjeno, a prehodno, kompleksno urbano strukturo, katere osrednji motiv so predstavljala »severna mestna vrata«, niz vitkih, z mostovži medsebojno povezanih stolpnic, ki so se od križišča vzporedno s Tivolsko cesto spuščale do zadnje stavbe v nizu, bencinskega servisa. Koncept je temeljil na dinamični kompoziciji različnih višin, na kontrastu med težkimi betonskimi jedri ter lahkotnimi konzolno obešenimi steklenimi volumni in je obsegal skoraj 60.000 kvadratnih metrov
Ključna ideja zasnove je bil dejavni mestni prostor pritličja, ki ga je ustvaril z razgibano razmestitvijo stavb, kletnimi atriji, podhodi in dvigom stavbnih volumnov na vitke stebre. Njegova premišljena ideja “vrat” je tako opredeljevala fizični prehod v mesto kot tudi prispodobo sodobne, (v prihodnost) odprte Ljubljane.
Med Miheličeve najobsežnejše in najambicioznejše projekte sodi urbanistično-arhitekturna zasnova območja Bavarski dvor, ki se je začela z zmago na natečaju leta 1963. Ureditveno območje je zajemalo prostor med Slovensko cesto, Dvoržakovo ulico in Tivolsko cesto.
Variantna študija iz leta 1965, maketa. Arhiv dedičev Milana Miheliča
Gradbišče stolpnice S2 na Bavarskem dvoru, marec 1971. Foto: Svetozar Busić, hrani: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (MNSZS)
Gradbišče stolpnice S2 na Bavarskem dvoru, marec 1971. Foto: Svetozar Busić, hrani: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (MNSZS)
Stolpnica S2, april 1978. Foto: Svetozar Busić, hrani: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (MNSZS)
Mihelič je območje zasnoval kot strnjeno, a prehodno, kompleksno urbano strukturo, katere osrednji motiv so predstavljala »severna mestna vrata«, niz vitkih, z mostovži medsebojno povezanih stolpnic, ki so se od križišča vzporedno s Tivolsko cesto spuščale do zadnje stavbe v nizu, bencinskega servisa. Koncept je temeljil na dinamični kompoziciji različnih višin, na kontrastu med težkimi betonskimi jedri ter lahkotnimi konzolno obešenimi steklenimi volumni in je obsegal skoraj 60.000 kvadratnih metrov
Ključna ideja zasnove je bil dejavni mestni prostor pritličja, ki ga je ustvaril z razgibano razmestitvijo stavb, kletnimi atriji, podhodi in dvigom stavbnih volumnov na vitke stebre. Njegova premišljena ideja “vrat” je tako opredeljevala fizični prehod v mesto kot tudi prispodobo sodobne, (v prihodnost) odprte Ljubljane.
Čeprav je bil celoten kompleks med letom 1963 in devetdesetimi leti 20. stoletja deležen številnih načrtov, menjave investitorjev, različnih variant in prilagoditev, se je uresničil le majhen del zasnovanega. Skrajno zahodno je bil leta 1968 zgrajen bencinski servis Petrol z drzno železobetonsko konstrukcijo, ki je bil pozneje preurejen v najemni lokal za druge dejavnosti, danes pa prazen in degradiran čaka na boljše čase.
Po ponovni Miheličevi zmagi na javnem natečaju za zazidavo otoka C01/10 s projektom »Porta« se je obravnavano območje razširilo preko Slovenske ceste do Trga Osvobodilne fronte. Med letoma 1972 in 1978 je tako na vzhodu potekala izgradnja tehnološko napredne stavbe Mednarodne avtomatske centrale (MATC), ki se je zaradi svoje zasnove in razgibane steklene fasade kaj kmalu uveljavila kot mednarodna arhitekturna ikona. Ljubljančani pa so jo poimenovali klavir.
Interier MATC, foto: Janez Kališnik, hrani Muzej za arhitekturo ni oblikovanje
Interier MATC, foto: Janez Kališnik, hrani Muzej za arhitekturo ni oblikovanje
Maketa stolpnic S1 in S2 – zgrajena je le S2, 1969. Arhiv dedičev Milana Miheliča
Poslovna stolpnica S2, ki je bila načrtovana skupaj s stolpnico S1 (1969), se je dejansko gradila šele v sedemdesetih letih. Stolpnica S1 ni bila nikoli izvedena. Gradnja se je pričela leta 1974, vendar se je že naslednje leto ustavila zaradi deformacij glavnih jeklenih nosilcev, kar je zahtevalo sanacijo konstrukcije. Izvedba se je nadaljevala počasi, celoten objekt pa je bil dokončan šele leta 1980. Zaradi opustitve gradnje stolpnice S1 je S2 ostala kot samostojni torzo, fragment vizije, ki pa je s svojo prepoznavno konstrukcijo in elegantno stekleno vertikalo določila višinsko merilo severnega roba mestnega jedra.
V osemdesetih in devetdesetih letih so se politične, investicijske in urbanistične prioritete večkrat spremenile, kar je postopoma razgradilo možnost enotne realizacije projekta severnih mestnih vrat. Kljub temu je Mihelič še leta 1991 izdelal variantni zazidalni načrt, s katerim si je prizadeval za ohranitev osnovne ideje in celotne izvedbe.
Prerez čez kleti in stranski pogled na načrtovani stolpnici S1 in S2. Arhiv dedičev Milana Miheliča
Po izgradnji stavbe Eurocenter (2002) ob bencinski črpalki je bil leta 2007 razpisan natečaj za ureditev območja pod imenom Severna mestna vrata, a brez navezave na Miheličevo izvirno zasnovo. Prostor se je nato postopoma zapolnil s sodobnimi investicijskimi projekti. Leta 2017 je bil zgrajen hotel Intercontinental (Ofis arhitekti), nato pa leta 2022 še hotel Grand Plaza (Podrecca Architects), ki sta dokončno preoblikovala območje in vizualno zastrla nekoč prepustno veduto severnega vstopa v center Ljubljane.
Danes »severna mestna vrata« obstajajo predvsem kot ideja – kot izvirna urbanistična vizija, ki je pomembno zaznamovala arhitekturni razvoj mesta, čeprav se je v prostoru udejanjila le deloma. Miheličeva predvidena ureditev območja ostaja dragocen dokument časa, obenem pa opomin na arhitekturne ambicije, ki so presegle svoj zgodovinski trenutek.
Posnetek je izsek iz dokumentarnega portreta - Milan Mihelič, arhitekt., Režiser Amir Muratović
Celoten dokumentarni film si lahko ogledate na portalu RTV 365: https://365.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-portret/61030974
»Zasnova in delna izvedba Bavarskega dvora je pomenila končni prelom v novo dobo industrijskega gradbeništva. Mihelič je, podobno kakor Ravnikar na Trgu republike, svojo pozidavo nekoliko dvignil nad ulično mrežo, kar prepogosto prezremo. Profesor in njegov najuspešnejši študent sta s tem povzela antična izhodišča templjev, dvignjenih nad manjše stopnišče. Miheličeva zasnova je inventivno oblikovala pritličje za meščana, pešca, ki naj bi se prosto sprehajal pod nebotičniki ali v sistem ulic za Trgom OF.«
Gojko Zupan
Po izgradnji stavbe Eurocenter (2002) ob bencinski črpalki je bil leta 2007 razpisan natečaj za ureditev območja pod imenom Severna mestna vrata, a brez navezave na Miheličevo izvirno zasnovo. Prostor se je nato postopoma zapolnil s sodobnimi investicijskimi projekti. Leta 2017 je bil zgrajen hotel Intercontinental (Ofis arhitekti), nato pa leta 2022 še hotel Grand Plaza (Podrecca Architects), ki sta dokončno preoblikovala območje in vizualno zastrla nekoč prepustno veduto severnega vstopa v center Ljubljane.
Danes »severna mestna vrata« obstajajo predvsem kot ideja – kot izvirna urbanistična vizija, ki je pomembno zaznamovala arhitekturni razvoj mesta, čeprav se je v prostoru udejanjila le deloma. Miheličeva predvidena ureditev območja ostaja dragocen dokument časa, obenem pa opomin na arhitekturne ambicije, ki so presegle svoj zgodovinski trenutek.
Pogled na Bavarski dvor danes, levo Grand Plaza hotel, desno hotel InterContinental
Avtorica besedila: Eva Eržen
Viri besedila:
-
Bernik, S. Milan Mihelič, Arhitektura med stvarnostjo in vizijami, Ljubljana: SAZU, 2011.
-
Različni zapisniki, poročila in druga gradbena dokumentacija, ki jih hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana.
viri in opombe:
slika1: Maketa zasnove severnih mestnih vrat, pogled s severa, 1972. Arhiv dedičev Milana Miheliča
slika2: Variantna študija iz leta 1965, maketa. Arhiv dedičev Milana Miheliča
slika3: Gradbišče stolpnice S2 na Bavarskem dvoru, marec 1971. Foto: Svetozar Busić, hrani: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (MNSZS)
slika 4: Gradbišče stolpnice S2 na Bavarskem dvoru, marec 1971. Foto: Svetozar Busić, hrani: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (MNSZS)
slika 5: Stolpnica S2, april 1978. Foto: Svetozar Busić, hrani: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (MNSZS)
slika 6: Značilni pogled zasnove severnih mestnih vrat, 1972. Arhiv dedičev Milana Miheliča
slika 7: Maketa zasnove severnih mestnih vrat, pogled s severozahoda, 1972. Arhiv dedičev Milana Miheliča
slika 8: Variantni zazidalni načrt, pred 1989, maketa. Arhiv dedičev Milana Miheliča
slika 9: Maketa zasnove severnih mestnih vrat, pogled z juga, 1972. Arhiv dedičev Milana Miheliča
slika 10: Maketa zasnove severnih mestnih vrat, pogled z juga, 1972. Arhiv dedičev Milana Miheliča
slika 11: Načrt strehe bencinskega servisa Petrol ob nekdanji Prešernovi cesti, avtor: Milan Mihelič, februar 1967, arhiv dedičev Milana Miheliča, hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje
video 1: Različni arhivski posnetki Bavarskega dvora, arhiv RTV slovenija
slika 12: Interier MATC, foto: Janez Kališnik, hrani Muzej za arhitekturo ni oblikovanje
slika 13: Interier MATC, foto: Janez Kališnik, hrani Muzej za arhitekturo ni oblikovanje
slika 14: Mednarodna avtomatska telefonska centrala (MATC oz. “Klavir”), foto: Janez
Kališnik, hrani Muzej za arhitekturo ni oblikovanje
slika 15: Prerez čez kleti in stranski pogled na načrtovani stolpnici S1 in S2. Arhiv dedičev Milana Miheliča
slika 16: Maketa stolpnic S1 in S2 – zgrajena je le S2, 1969. Arhiv dedičev Milana Miheliča
slika 17: Pogled na Bavarski dvor danes, levo Grand Plaza hotel, desno hotel InterContinental
slika 18: Delavci na odru stolpnice S2, 1977. Foto: Svetozar Busić, hrani: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (MNSZS)
video 2: Posnetek je izsek iz dokumentarnega portreta - Milan Mihelič, arhitekt., Režiser Amir Muratović
Celoten dokumentarni film si lahko ogledate na portalu RTV 365: https://365.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-portret/61030974
slika 19: Bavarski dvor okoli leta 1980, vir: Stare fotografije in razglednice Ljubljane
Predstavitev je nastala v sodelovanju z Muzejem novejše in sodobne zgodovine Slovenije.
