Zapostavljeni ljubljanski ustvarjalec modre arhitekture

Prešernova nagrada, najvišja slovenska nagrada za kulturo, običajno poudari dela umetnikov in počasti ustvarjalce, ki zaznamujejo slovenski in širši prostor. Med nagrajence so, vse od Jožeta Plečnika leta 1949 naprej, pogosto izbirali arhitekte. Dela teh umetnikov bi morala biti celostno zaščitena. Posegi vanje naj bi bili skrajno redki in spoštljivi, le premišljene izjeme. Praksa zadnjih dveh desetletij je drugačna. Izstopajoče arhitekture in kakovostne urbanistične zasnove akademikov Edvarda Ravnikarja, Savina Severja, Milana Miheliča, Marka Mušiča in drugih njihovi kolegi nekolegialno predelujejo in uničujejo.

​

Arhitekt Mihelič (1925–2021) je bil, podobno kot njegov starejši brat slikar France, večkratni Prešernov odlikovanec. Katere njegove arhitekturne ikone obstajajo in lahko v njih ali ob njih bivamo ter se iz njih učimo? Letos je stoletnica arhitektovega rojstva in čas je, da se sprehodimo skozi raznolik opus in premislimo, kako razumemo in ohranjamo Miheličeve mojstrovine v Ljubljani, v strnjenem naselju prestolnice, v Mestu.

Maketa celote in fotografije objektov pred novodobnimi dopolnitvami z instant hoteli na razstavah po Evropi in v New Yorku spreminjajo poglede na kakovost arhitektur »vzhodne Evrope«, zlasti v Jugoslaviji in v Sloveniji. Končno obliko sta doživela zgolj stolp S 2, na koncu imenovan stolpnica SCT (Slovenija ceste–Tehnika: 1963, 1969–1980) in 1972–1978 telefonska centrala MATC, med Ljubljančani priljubljena kot Klavir. Novogradnji sta najprej pokazali, da je s kontrastnim dodajanjem mogoče iz kakofonije predhodnih objektov z novimi arhitekturami ustvariti smiselne, zaokrožene četrti in ob tem poudariti kakovostne objekte, najprej Kozolec in za njim silhueto Nebotičnika. Možnost sobivanja stanovanjskih objektov je Mihelič ustvaril že s stolpnicama ob Kersnikovi, ki sta s poudarjanjem vzdolžnih nosilcev nadstropij smiselno dopolnilo linij Mihevčevega stanovanjskega bloka. Zasnova in delna izvedba Bavarskega dvora je pomenila končni prelom v novo dobo industrijskega gradbeništva. Mihelič je, podobno kakor Ravnikar na Trgu republike, svojo pozidavo nekoliko dvignil nad ulično mrežo, kar prepogosto prezremo. Profesor in njegov najuspešnejši študent sta s tem povzela antična izhodišča templjev, dvignjenih nad manjše stopnišče. Miheličeva zasnova je inventivno oblikovala pritličje za meščana, pešca, ki naj bi se prosto sprehajal pod nebotičniki ali v sistem ulic za Trgom OF. Nad ploščadjo se je dvignilo jedro, širok betonski slop, ob katerega bi mogli prislanjati konstrukcije odprtih tlorisov s kovinskimi in steklenimi plašči. Telefonska centrala je bila mojstrska povezava raznorodnih elementov ob križišču, s prehodnim pritličjem in zastekljeno oblogo nadstropja. Podobno kakovostnega ritma pročelnih plošč, njihovih stikov in valovanja linij ni presegla še nobena novejša stavba mesta. Kritiki so objekt večkrat primerjali s Palačo Willis Normana Fosterja v Ipswichu, ki je bistveno manj lahkotna s temno toniranimi steklenimi oblogami do tal in ni vključena v bivanje naselja, v mestno pritličje.