Baldahin

Vhodni baldahin v letno telovadišče v Tivoliju

Leta 1961 so v Ljubljani pričeli z gradnjo podvozov pod železniško progo. Takrat so železniško progo premaknili globlje proti Tivolskemu parku in podrli dva pomembna arhitekturna objekta: Jakopičev paviljon arhitekta Maksa Fabianija iz leta 1908 in vhodni baldahin na letno telovadišče arhitekta Jožeta Plečnika.

park Tivoli, Ljubljana

Arhitekt: Jože Plečnik

Sodelavka: Gizela Šuklje

Leto nastanka: 1933

Zavrti 3D model baldahina in si ga oglej podrobneje

Zemljišče letnega telovadišča v Tivoliju je imelo v najemu ljubljansko društvo Sokol in ga je sprva oddajalo za zabaviščni park. Telovadnico so imeli v Narodnem domu (današnja Narodna galerija), kjer so bili prostori premajhni, poleg tega pa so potrebovali tudi letno telovadišče. Na prostoru zabaviščnega parka so želeli urediti letno telovadišče in postaviti Dom ljubljanskega Sokola. Plečnikova učenka Gizela Šuklje je bila članica Sokola in je naročilo posredovala Plečniku ter leta 1931 pričela tudi risati načrte. Vendar so že naslednje leto Sokoli denar porabili za obnovo obstoječe telovadnice v Narodnem domu. Na koncu so se odločili, da bodo uredili vsaj letno telovadišče. Plečnik je zasnoval ograjo, vhodni baldahin in tribuni. Ograjo in vhodni baldahin so začeli graditi leta 1933, dela pa so bila zaključena avgusta 1934, ko je na stadionu potekal festival slovanskih narodnih noš.

Mogočen vhod v obliki baldahina je stal na šestih stebrih iz podpeškega kamna. Na njih so počivali usločeni betonski nosilci, na teh so hrastove letve nosile bakreno streho. Ob stebrih so stali betonski svetilniki. Streha baldahina je usločena, kot bi bila iz tkanine, v resnici pa je izvedena iz trdih materialov. Plečnik je v Ljubljani podobno zasnoval tudi baldahin pred molilnico na Žalah. Ko so leta 1961 zaradi gradnje podvozov prestavili železniško progo, so skupaj s Fabianijevim Jakopičevim paviljonom podrli tudi ograjo in baldahin letnega telovadišča.

Vsi poznamo Plečnikov stadion v Ljubljani, ki ga je arhitekt zasnoval za katoliško telovadno društvo Orli. Nehote načrt povezujemo z njegovo globoko vernostjo in dozdeva se nam, da zato ni sodeloval s konkurenčnim, liberalnim telovadnim društvom Sokoli. Pri tem pozabljamo, da je bil Plečnik v prvi vrsti arhitekt, ki si je želel graditi in se zato ni nikoli vezal na eno politično ali drugačno opcijo, ki bi mu zaprla pot do naročil. Tako je delal za bogate dunajske sloje, za češkega predsednika Masaryka, jugoslovanskega kralja Aleksandra in tudi za povojnega predsednika Tita. Res je, da obstajajo mnoga pisma, v katerih Plečnik zavrača naloge, češ da je prestar, bolan ali da nima časa, vendar jih je treba razumeti bolj v smislu »če me res hočejo, se bodo ponovno oglasili«. Tako je Plečnik sodeloval tudi s telovadnim društvom Sokoli. Zanj je napravil več načrtov, ki pa so večinoma ostali na papirju. Po njegovih načrtih so zgradili le ograjo in vhod na Sokolsko telovadišče v Tivoliju, pa še to so podrli leta 1961, ko so zaradi gradnje železniških podvozov na Dunajski in Celovški cesti prestavili železniško progo.

Zračni posnetek telovadišča.

Na desni strani vidimo tedanji potek železniške proge. Čisto desno je gradbišče pravoslavne cerkve, spodaj Plečnikovo otroško igrišče s komaj zasajenim drevjem. Zraven telovadišča je že bilo kopališče Ilirija, na levi strani pa nekdanji Velesejem.

Izvedbeni načrt letnega telovadišča, kot ga je narisal Mestni gradbeni urad.

Na spodnji strani je železnica, na desni kopališče Ilirija, na levi pa stavba nekdanje kinodvorane Tivoli. Tam naj bi zgradili nov Sokolski dom po Plečnikovih načrtih. Ograja je na zgornji strani ob dveh drevoredih, vhodni baldahin je na križišču drevoredov. Ob vhodu sta tribuni, ki ju je prav tako zasnoval Plečnik. V osi, ob železnici, je polkrožni glasbeni paviljon, ki je bil tu že od prej, pozneje pa je pogorel.

Izvedbeni načrt Mestnega gradbenega urada za ograjo.

Ob drevoredih je imela ograja okna s prefabriciranimi betonskimi okvirji. Spodnji del je bil obložen s kamni. Okni levo in desno od vhodnega baldahina sta imeli nišo, ki je služila za prodajo kart. V spodnjem desnem delu je načrt preprostejše ograje ob železniški progi

Avtor besedila: Andrej Hrausky

 

Arhivsko gradivo:

Dokumentacija MGML/Plečnikova zbirka

 

Knjižni vir:

Hrausky, Andrej. Plečnikova arhitektura v Ljubljani, MGML, Galerija Dessa, Ljubljana, 2017

Close Site Navigation