Vsi poznamo Plečnikov stadion v Ljubljani, ki ga je arhitekt zasnoval za katoliško telovadno društvo Orli. Nehote načrt povezujemo z njegovo globoko vernostjo in dozdeva se nam, da zato ni sodeloval s konkurenčnim, liberalnim telovadnim društvom Sokoli. Pri tem pozabljamo, da je bil Plečnik v prvi vrsti arhitekt, ki si je želel graditi in se zato ni nikoli vezal na eno politično ali drugačno opcijo, ki bi mu zaprla pot do naročil. Tako je delal za bogate dunajske sloje, za češkega predsednika Masaryka, jugoslovanskega kralja Aleksandra in tudi za povojnega predsednika Tita. Res je, da obstajajo mnoga pisma, v katerih Plečnik zavrača naloge, češ da je prestar, bolan ali da nima časa, vendar jih je treba razumeti bolj v smislu »če me res hočejo, se bodo ponovno oglasili«. Tako je Plečnik sodeloval tudi s telovadnim društvom Sokoli. Zanj je napravil več načrtov, ki pa so večinoma ostali na papirju. Po njegovih načrtih so zgradili le ograjo in vhod na Sokolsko telovadišče v Tivoliju, pa še to so podrli leta 1961, ko so zaradi gradnje železniških podvozov na Dunajski in Celovški cesti prestavili železniško progo.
Plečnikova študentka Gizela Šuklje je bila članica Sokola in najbrž je bila prav ona povezava z arhitektom. Verjetno najstarejši načrt, ohranjen v Plečnikovem arhivu, je za stavbo poletne kolonije Sokola v Kranjski Gori. Načrt ni datiran, zato le predpostavljamo, da je nastal po letu 1930, ko je Plečnik sodeloval pri izdelavi regulacijskega načrta Kranjske Gore. Načrt naj bi zarisal okvirje za razvoj kraja v sodobno turistično središče. Časopisi so poročali, da je septembra 1930 obiskal Kranjsko Goro skupaj s svojim takratnim asistentom Francetom Tomažičem. »Pri tej priliki je gosp. profesor obžaloval, da leto za letom izginjajo stare, kmečke stavbe v narodnem slogu. Posestniki, kateri zidajo ali preurejajo stara poslopja, gledajo samo na praktično in financijelno stvar, za kar jim je zlasti beton, ki nikakor ne spada v gorske pokrajine, najbolje dobrodošel.« (op. 1) Plečnik je stavbo poletne kolonije zasnoval skromno, v dveh variantah: z zidovi v vidni opeki in lesenim ostrešjem ter z leseno konstrukcijo v celoti. Pritlična stavba je imela dva trakta z dvema skupinskima spalnicama za moške in ženske, med njima pa so bili skupni prostori s kuhinjo.
Sokolsko telovadišče v Tivoliju
Načrt poletne kolonije Sokola v Kranjski gori. Varianta z leseno konstrukcijo.
Načrt poletne kolonije Sokola v Kranjski gori. Varianta z opečnimi zidovi.
V arhivu je ohranjen tudi načrt za Dom ljubljanskega Sokola. Društvo je imelo telovadnico v kleti Narodnega doma (današnja Narodna galerija), od mesta pa je najemalo prostor na robu tivolskega parka. Prostor so oddajali zabaviščnemu parku. Park je s svojim hrupom pozno v noč razburjal meščane, poleg tega pa bi Sokoli potrebovali zunanje prostore za atletiko. Tudi telovadnica v Narodnem domu je bila premajhna, en sam prostor pa ni omogočal ločene telovadbe za moške in ženske. Leta 1931 so se končno odločili, da bodo zgradili letno telovadišče z novim domom Sokola. Načrte je risala Plečnikova študentka Gizela Šuklje. Dom je bil razdeljen na dva dela – za moške in ženske posebej, z ločenima telovadnicama in garderobami. Ob vhodu so bili tudi prostori društva s pisarnami in veliko sejno sobo. Presenetljiva pa je zasnova letnega stadiona s stezo in telovadiščem okrogle oblike. Zasnovo lahko pripišemo Plečnikovemu stremljenju k izvirnosti. Vemo, da je Plečnik vedno poizkušal nekaj novega. Tako so njegovi mostovi prej trgi kot običajni mostovi, Žale niso mrtvašnica, ampak park poslovilnih kapel in NUK ni običajna knjižnica, ampak bolj tempelj modrosti. Sam Plečnik je nekoč dejal: »Samo kokoš nese vedno enaka jajca, ker drugačnih ne zna; človek pa ima pamet in si izmišlja vselej nove stvari.« (op. 2) Vendar je treba Plečnika razumeti bolj v smislu Gaudijevega reka: »Izvirnost je povratek k izvoru. Izvirnost pomeni vračanje k preprostosti zgodnjih rešitev«. (op. 3) Plečnik je menil, da se mora arhitektura, ko je v krizi, vrniti na začetek poti in izbrati drugo smer. Na podlagi teh izhodišč je vedno iskal nove možnosti in nove rešitve. Če umetnostna zgodovina pozna razvoj slogov, ki prevladujoče rešitve vedno oblači v nova oblačila, pa naj bo to gotika, renesansa, barok ali secesija, so Plečnikove stavbe na videz vedno enake, spreminja pa se konceptualna rešitev, ki mora biti vedno preizkus nečesa novega. Tako moramo razumeti tudi Plečnikov poizkus okroglega telovadišča za Sokolski dom. Ali niso bili najstarejši prostori javnih dogodkov okrogle oblike?
Sokoli so v svoji neodločnosti leta 1932 raje porabili denar za obnovo telovadnice v Narodnem domu in realizacija Plečnikovega projekta Sokolskega doma se je odmikala v prihodnost. Po ukinitvi zabaviščnega parka so na tem mestu uredili sokolsko zletišče, s travnatimi tribunami in glasbenim paviljonom, potrebovali pa so pravo telovadišče za lahko atletiko. Večino tedanjih igrišč so uredili za nogomet, posebnih stadionov za lahko atletiko pa skoraj ni bilo. Po predpisih je morala biti proga za tek na 100 metrov ravna, torej so se Plečnikovi zamisli o okroglem stadionu morali odpovedati. Krožna proga za tek je bila dolga nekaj nad 300 metrov, potrebovali pa so še prostore za skoke ter za mete kopja, diska in kladiva. Predvideli so tudi igrišča za odbojko. Ohranili so že obstoječ glasbeni paviljon. Pred vhodom na zahodni strani so predvideli teniški igrišči, ki bi ju pozimi uredili kot drsališči. Na južni strani so ohranili stavbo bivšega kina Tivoli, kjer so mislili v naslednji fazi gradnje zgraditi nov Sokolski dom. Leta 1933 so pričeli z deli, končali pa so avgusta 1934, ko je na stadionu potekal festival slovanskih narodnih noš. Za atletsko telovadišče je Plečnik zasnoval ograjo ter vhod in tribuni. Ograji sta telovadišče zapirali proti Latermanovemu in proti Velesejemskem drevoredu, na križišču pa si je Plečnik zamislil monumentalni vhod. Novinar v Slovenskem narodu ga je vzneseno primerjal celo s slavolokom zmage v Parizu: »Vhod je poseben objekt, ki nas spominja po svoji monumentalnosti celo na vrata zmagoslavja v Parizu. Da, to je pravi triumfalni vhod za armado telovadcev, ki s svojim vstopom na telovadišče dajo povdarek značaju monumenta ter njegovi arhitekturi.« (op. 4) Mogočen vhod v obliki baldahina je bil dolg 13,5 metra, širok 6 metrov in kar 12 metrov visok. Na šestih stebrih iz podpeškega kamna so počivali usločeni betonski nosilci, na njih so hrastove letve nosile bakreno streho. Stebri so bili proti vrhu zoženi, da bi še bolj poudarili višino baldahina. Pri tleh so v prerezu merili 60 krat 60 cm, proti vrhu pa so se zožili na 50 krat 50 cm. Stebri so imeli vgrajene okrogle kamne iz podpeškega apnenca, nekateri pa so bili ravni. Na njih so bili priložnostni napisi kot »Mens sana in corpore sano«, letnica gradnje in podobno. Ob stebrih je stalo osem betonskih svetilnik. Ograja je bila zidana in v spodnjem delu, tako kot stebri baldahina, obložena s kamni. V ograji so bila okna v sredini deljena z navpično kovinsko palico. Okni levo in desno od vhodnega baldahina sta bili hkrati kioska za prodajo kart. Preprostejšo ograjo so postavili tudi ob nekdanji železnici (danes je tu Bleiweisova cesta). Betonski zid so prekinjali navpični stebri iz betonskih cevi, na vrh pa je bila položena betonska plošča. Plečnik je zasnoval tudi betonski tribuni levo in desno od vhoda, ki pa ob otvoritvi v soboto, 8. septembra 1934, še nista bili povsem gotovi.
Najzanimivejši je vsekakor vhodni baldahin. Streha je usločena, kot bi bila iz tkanine, v resnici pa je izvedena iz trdih materialov. Tudi tu je Plečnik uporabil načelo teoretika Gottfrieda Semperja o zamenjavi materialov. Ta teorija opozarja na to, da so bile stavbe nekoč grajene iz začasnih materialov, počasi pa se je arhitektura razvijala k kompleksnejšim oblikam. Začasne materiale je zamenjal les, tega pa sčasoma kamen ali opeka. Pri takem prehodu so pogosto v novi material prenesli oblike iz prejšnjega. Lep tak primer so kamniti grški templji, ki so bili prvotno leseni, ko pa so jih pričeli postavljati v kamnu, so nekatere elemente, ki so nastali zaradi konstrukcijskih lastnosti lesnih zvez, izvedli tudi v kamnu. Tako na fasadi klasičnega grškega templja nad preklado (arhitravom), ki jo podpirajo stebri, vidimo pas z imenom friz. Ta je razdeljen na polja s pokončnimi črtami, imenovanimi triglifi, in na ravna vmesna polja, imenovana metope. V lesenem templju so bili triglifi zaključki nosilnih tramov stropa, metope pa so bila lesena vmesna polnila. Če so bili ti elementi v lesu potrebni, niso imeli v kamnu nobenega konstruktivnega opravičila. Bili so le spomin na prejšnje gradivo. A bili so veliko več, bili so simboli, ki so preživeli v novem materialu. Nagovor lesenega templja se je nadaljeval tudi v kamnu.
Tu gre za vidika, ki sta pomembna za razumevanje Plečnikove arhitekture. Prvi je, da so zgodovinarji datirali pojav homo sapiensa s pojavom grobov. Šele razmišljajoči človek se je zavedal svoje minljivosti in jo skušal preseči s simbolnim spominom na umrle. Plečnik je bil zato prepričan, da sta grob in spomenik izvor arhitekture, saj z njuno pomočjo človek simbolno preseže svojo minljivost. Zato je zamenjava gradiva s trajnejšim seveda povsem legitimna, če želimo, da bi nas arhitektura preživela. Drugo vprašanje pa je, ali nas bodo nekoč v prihodnosti tudi razumeli. Tako Semper kot Plečnik sta analogijo iskala v jeziku, kar ni bilo nič nenavadnega, če vemo, kako intenzivno so se takrat z njim ukvarjali filozofi. Da bi nas razumeli, je v arhitekturi treba govoriti v vsem razumljivem arhitekturnem jeziku. Plečnik preprosto ni verjel, da bi si bilo v vsaki dobi mogoče izmisliti nov jezik, ki bi ga vsi razumeli. Zato je Semper svojo teorijo zamenjave materiala razumel tudi tako, da se simbolne oblike prenašajo iz enega materiala v drugega in se ohranjajo. Razlika je le v tem, da so bile v prvotni obliki racionalne, potem pa vedno bolj simbolne. To je pomembno še zaradi nečesa drugega. Semper in tudi Plečnik sta verjela, da je umetna obrt temelj vsake umetnosti. Vendar obrtna spretnost ni dovolj, potrebna je tudi simbolna komponenta. Vendar je obrt lahko prestopila prag prave umetnosti šele takrat, ko je pričela govoriti s simbolnim arhitekturnim nagovorom. Ko je Plečnik usločil leseno ostrešje vhodnega paviljona na telovadišče, ga je dvignil nad povprečje tesarskega izdelka. Vdihnil mu je lastnost arhitekturne umetnine.
Avtor besedila: Andrej Hrausky
Op. 1: »Iz Kranjske Gore«, Jugoslovan, 26. september 1930
Op. 2: Vilko Novak: »Sedem desetletij s Plečnikom«, Mohorjev koledar 1991, Mohorjeva družba (Celje)
Op. 3: Internet: »Gaudi Quotes«
Op. 4: »Najmodernejše letno sokolsko telovadišče«, Slovenski narod, 31. marec 1934